Depresija ni bolezen. Depresija je odločitev.

24.6.2017 / 06:08 9 komentarjev
Depresija pride, ko se nam ne dogaja nič slabega. Nismo v vojni. Nismo lačni, žejni in osamljeni. Samo želimo si preveč.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Tokrat pišem o depresiji. Z njo se spopada vedno več ljudi okrog mene. Podatki o depresiji na Zahodu so strašljivi. Vsak šesti človek jo ima vsaj enkrat v življenju. Kar 80% ljudi se počuti nesrečne v svojih službah. Torej vsaj tretjino svojega življenja niso srečni.

Verjetno še več, ker je težko kar preklopiti na srečo, ko odideš iz pisarne.

Ni enostavno, ker stikalo ne obstaja. Ali pač?

Katja je moja prijateljica že od vrtca. Res dobra prijateljica. Izredno lepa. V srednji šoli je zmagovala na lepotnih tekmovanjih. Bila je odličnjakinja. Imela je dobro preskrbljene in ljubeče starše. Bila je tudi aktivna plesalka. Družbe ji ni manjkalo.

Nikoli ni kazala znakov depresije. Pojavila se je pred nekaj leti. Začela je dobivati napade panike. Ni mogla dihati. Tudi najboljši psihologi, za katere so plačevali njeni starši, ji niso mogli pomagati.

Pred dvema letoma se je onesvestila. Nekaj mesecev sploh ni šla iz stanovanja.

Simon

Skoraj nihče ne ve za njeno depresijo. Iz njenega Facebook profila lahko sklepamo, da uživa popolno srečo. Nasmejano mlado dekle z manekensko postavo si pripravlja zdrave obroke.

Nekateri pa vemo — ampak ji ne moremo pomagati. Pravi, da ji ni pomoči. Da je to bolezen.

Jaz tega ne verjamem.

Ali pa Simon. Pred tremi leti ga je pustilo dekle. Spakirala je kovčke in šla. Zdaj ima novo punco. Mojo prijateljico. Obupano, ker je ves čas depresiven. Ko pride iz službe, spi. V družbi strmi predse. Ko sta sama, včasih kriči. Pravi, da v življenju ne vidi smisla. Da je nula.

Simon ima službo. Ima psa. In ima super punco — ki ga bo sicer vsak čas pustila, ker ga ne more več psihično podpirati. Boji se, da je depresija nalezljiva in da bo tudi sama postala depresivna.

Smo našli smisel? Ne.

Prijateljica pravi, da ima Simon morda prav. Hodimo v službo in se zaljubimo. Vmes nas mine. Potem naredimo otroke, da si vse skupaj malo popestrimo. Čez vikend hodimo k staršem na obisk ali k teti na morje. Čakamo, da mine. Smo koleščki v sistemu. Ne vemo, kam gremo.

Toda kljub temu se ženemo naprej, kolikor se le moremo. Ker ko imamo višjo plačo in boljši status, nam je domnevno bolje. Ker se ne počutimo več nule. Morda smo našli smisel.

Pa ga nismo našli. Depresija ni odvisna od statusa. Odvisna je od naših predstav o statusu — kar ni isto.

Meni osebno se zdi bogat tisti, ki ima 2.000€ na mesec, moji prijateljici pa ne. Jaz cenim ulične umetnike, ona pa profesionalce na odru. Jaz cenim izobrazbo, ona karierne dosežke.

Imam teorijo, da depresija narašča sorazmerno z materialno lastnino. Ali tudi, če dobimo popolno službo ali popolno stanovanje ali popolnega fanta.

Recimo moj bivši fant je postal depresiven, ko je dobil mene. (Šala.)

Počutimo se nule

Depresivni po mojem postanemo, če imamo “vse”. To pojasni, da je na Zahodu več depresije kot pa v tretjem svetu. Tam imajo neprimerno manj materialnih stvari, slabše službe, slabše izobraževalne in zdravstvene sisteme.

Pa vendar se Vzhodnjaki počutijo bolj srečne.

Depresija pride, ko dobimo, kar si želimo. Depresija pride, ko nimamo izzivov. Depresija pride, ko se nam v resnici ne dogaja nič slabega: nismo v vojni, nismo lačni, nismo žejni, nismo osamljeni. Depresija pride, ker si želimo preveč. Ker se ne znamo zadovoljiti z tistim, kar imamo. Ker ničesar ne cenimo, ker vemo, da imajo drugi še več.

Ljudi, ki imajo več kot mi, gledamo vsak dan. Nekoč smo jih gledali v glossy revijah, danes pa jih gledamo vsako sekundo na Instagramu. Počutimo se nule. 

Seveda je možno biti ali imeti vedno več. Seveda je mogoče biti bolj suh in bolje oblečen. Ampak vedno bo obstajal nekdo, ki bo bolj suh in bolje oblečen od nas. 

Toda kdo je ta človek? Ali obstaja najboljši človek?

Ne. Ne obstaja. Samo v naši domišljiji. Ja, pričakovanja ljudi so včasih previsoka. Takrat se pojavi depresija. In ker so pričakovanja ljudi danes vedno bolj enormna, je tudi vedno več depresije.

Včasih je prekleto težko biti srečen. Ampak stikalo obstaja. V tvoji glavi je. Kadar sem bila žalostna, mi je babi je govorila: “Vedno je lahko še veliko slabše. Zapomni si to. Ceni vsako malenkost, ki jo imaš. In nikoli se na to ne naveži. Vse je minljivo.”

Občutek sreče

Ko imaš stanovanje, lepo dekle, prijetno službo, si zaželiš hišo, večji avto in direktorski položaj. Ampak tega ne dobiš. Vsi tega ne dobijo. Ne kar tako.

Predvsem pa tega ne dobijo tisti, ki to hočejo samo zato, da bi si izboljšali materialni položaj. To v njih vzbuja nezadovoljstvo in frustracije. So kot majhen otrok v trgovini, ki cepeta, ker mu mama ne kupi novega avtomobilčka.

Ko je odrasel, pa ne more več cepetati. Namesto tega se odloči, da bo padel v depresijo.

Ja. Depresija je odločitev. Vedno več ljudi si jo izbere, ker drugega ne znajo. Ker nimajo poguma, da bi bili zadovoljni z malim. Kaj bodo sosedje rekli, če se bom vozil s starim avtom? Ali se sončila na plaži s trebuhom nosečnice?

Včasih je prekleto težko biti srečen. Ampak stikalo obstaja. V tvoji glavi je.

Sam se moraš odločiti, ali boš še naprej razmišljal, česa vsega nimaš, ali pa si boš rekel, hvala bogu, da imam vsaj to.

Kadar sem bila žalostna, mi je babi je govorila: “Vedno je lahko še veliko slabše. Zapomni si to. Ceni vsako malenkost, ki jo imaš. In nikoli se na to ne naveži. Vse je minljivo.”

PS: Poskusite dati stran vse, česar ne uporabljate. Neverjetno, kako deluje na občutek sreče.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE