Proslava ob dnevu D (2.): Neznosna patetika Svetega pisma v latinščini

27.6.2017 / 06:08 2 komentarja
Pahorjeva “povezovalnost”. Perspektiva različnosti. Neoliberalizem vsakdanjega življenja. Za leve in desne in sredinske.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ne vem, ali ste gledali proslavo ob dnevu državnosti. Jaz jo vsako leto gledam. Ne zaradi domoljubnih ali podobnih čustev. Ampak zato, ker so tovrstne predstave zgovoren dokaz ideološkega polja, v katerem se giblje samostojna Slovenija po vseh teh letih samostojnosti. 

In moram priznati, da se vsako leto kaj naučim. Tako je bilo tudi letos.

Če v en stavek strnem to, kar sem se naučila ob letošnji proslavi dneva državnosti, gre za naslednje:

Slovenija biva v kaotičnem polju navideznega smisla in navidezne pluralnosti, v katerem nihče več ne ve, za kaj v resnici gre in v čem so sploh pravi problemi.

Naj začnem kar pri govoru Boruta Pahorja.

Pahor se je izmojstril. Res izmojstril. Postal izvrsten. To je že treba priznati. V govorjenju o vsem. In o ničemer. V govorjenju o tem, da smo vsi dobri ljudje. Da je vse dobro. Da smo Slovenci velik narod. Da znamo biti celo širokopotezni. Celo predrzni. Da znamo uresničevati svoje sanje. Realizirati svoje zgodovinske interese.

Dotaknil se je vsega. In ničesar.

Pahor in njegova “povezovalnost”

S tem je še okrepil vtis svoje “povezovalnosti”. Karkoli že naj bi to bilo. Kogarkoli že naj bi njegova “povezovalnost” sploh “povezovala”.

Skratka, Pahor je imel izvrsten predsedniški govor v duhu predsedniške predvolilne kampanje. Njegovo stališče je bilo, da zmoremo. Saj smo dobri ljudje. S podobnimi stališči.

To je tisto, kar Slovenci in Slovenke želijo slišati o sebi. In verjeti. Čeprav to ni res. Toda Pahor je velik del Slovencev in Slovenk verjetno prepričal.

Mene ni. Jaz bom volila Rozo. Še posebej zato, ker je Andrej Rozman v Mladini povedal, da se je treba odreči romantiki in njenim idealom in se vrniti k vrednotam razsvetljenstva.

Sama sem daleč od tega, da ne bi videla in vedela, da je razsvetljenstvo eden od ideoloških temeljev sodobnega kapitalizma. Z vsemi njegovimi grozami in grozotami.

V resnici gre za nekaj drugega. Gre za to, da je treba nehati prodajati romantične floskule. In se vrniti k racionalnemu presojanju družbenih problemov. In življenja. Treba se je distancirati od Pahorjeve romantike. In se obrniti k razumu nekoga drugega. Recimo Roze.

Neoliberalizem vsakdanjega življenja

Toda vrnimo se k proslavi.

Proslava seveda ni stregla samo s Pahorjevo “povezovalnostjo”. Ampak tudi s “povezovalnostjo” nasploh. Povezala je vse: od opere (Sabina Cvilak) in glasbe mladih (Koala Voice, King Foo) in manj mladih (Vlado Kreslin) pa do fluorescentnih okostnjakov in do Slovenske vojske in Policije (s helikopterjem vred).

V Pahorjevi perspektivi je bila proslava izvrsten primer “povezovanja” pluralnih identitet in eksistenc v današnji slovenski družbi. Ki jo sestavljajo vsi: od baletnikov in vojakov pa do opernih div in mladih alternativnih glasbenikov.

Proslava je manifestirala Pahorjevo dobrohotno paternalistično perspektivo, da smo različni. In da je v tem bogastvo. Ki ga moramo ohranjati. In gojiti. In da se moramo vsi spoštovati. Drug drugemu pustiti živeti. Itd. Itd.

Skratka, videli in slišali smo same znane floskule. Katerih bistvo je ideološka pozicija neoliberalizma. Ne ekonomskega. Ampak neoliberalizma vsakdanjega življenja. Ki ga sprejemajo vsi. Levi. Desni. Leva sredina. Desna sredina. In vse ostale sredine.

Neoliberalizem vsakdanjega življenja pravi, da je vsak posameznik dragocen. Da je treba vsakogar spoštovati. Zaobjeti. Da smo vsi enaki. In enakopravni. Da je skratka vse v redu.

Protestantski diskurz

Pa seveda ni v redu. Če že ne zaradi česa drugega, pa vsaj zato, ker nismo vsi enaki. Niti enakopravni.

Naprej.

Letošnja proslava ob dnevu državnosti je bila poleg vsega drugega tudi globoka. Ne samo zato, ker si je Pahor po svoji navadi spet vzel pravico trositi globoke misli in uvide. Proslava je bila globoka zato, ker je temeljila na filozofskem tekstu. Katerega bistva večina gledalcev sploh ni razumela.

Iz teksta je bilo mogoče razbrati filozofsko utemeljitev Pahorjeve pozicije: da je vse dobro in da je Dobro isto kot Bog. Da je to tako rekoč ultimativni univerzalni Zakon.

Pri vsem skupaj žal ni jasno, kako je lahko komurkoli prišlo na misel, da državni praznik, namenjen državljanom in državljankam Slovenije, utemelji na nečem, česar večina taistih državljanov in državljank sploh ne razume.

No, ta gesta je nerazumljiva vsaj v protestantskem diskurzu. V katerem je treba Sveto pismo brati v slovenščini. Da ljudje razumejo, kaj berejo. Da vedo, kaj v Svetem pismu sploh piše.

Katoliški diskurz

Je pa po drugi strani ta gesta še predobro razumljiva v katoliškem diskurzu. Da verniki Svetega pisma v latinščini ne razumejo, v katoliškem diskurzu ne moti nikogar. Tako tudi nikogar od organizatorjev proslave očitno ni motilo, da večina državljank in državljanov ne bo razumela filozofske podlage proslave.

Ta umetniška gesta manifestira veliko več, kot si lahko predstavljamo na prvi pogled. Govori o moči katoliškega diskurza v današnji slovenski družbi. Ta diskurz ni več prisoten samo eksplicitno. Ampak tudi implicitno. Prisoten je v logiki, ki oblikuje slovenski družbeni prostor. Tudi letošnjo proslavo ob dnevu državnosti.

Zato so izvajalci tekst podajali z neznosno patetiko. Njihova interpretacija je bila grozna. Kar je seveda zaokrožilo vtis. Učinek. In smisel letošnje proslave.


Posnetek proslave ob dnevu državnosti 24. junija 2017 na Kongresnem trgu v Ljubljani si lahko ogledate na tej povezavi.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE