Zakaj pesmi “svobode in upora” postajajo slovenska pop klasika?

4.7.2017 / 06:08 9 komentarjev
Desničarskim očitarjem ni jasno, da so jugonostalgiki in reborn komunisti à la Svetlana Makarovič samo socialni snobi.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ni mi prišlo na misel, da bi šel na koncert Nosil bom rdečo zvezdo Svetlane Makarovič prejšnji četrtek na Kongresnem trgu. Nisem fan glasbenega in političnega udejstvovanja stare vešče, kot ji ljubkovalno rečem — čeprav jo po svoje občudujem, a ne v tem smislu —, kaj šele privrženec nedeljskega komunizma pozerskih levičarjev.

Bolj zanimivo kot sam fenomen takih prireditev pa je to, da so desničarji in revanšisti pred koncertom protestirali, češ, Svetlanin koncert bi bilo treba prepovedati, ne pa recimo Thompsonovega. Rdeča zvezda da je simbol zločinskega režima.

Izkoriščam priložnost, da jim dopovem, zakaj je nad Svetlaninimi stališči in prireditvami dovolj samo skomigniti z rameni.

Razlika kot prevara

Razlika med ustaštvom (ali nacizmom, fašizmom) in komunizmom (ali stalinizmom) je vidna iz vesolja. Desničarji se vedno sklicujejo na to, da so ti zločinski režimi krivi za smrt in trpljenje milijonov ljudi.

Res je. Če že hočete.

Toda to enačenje je prevara. Teh režimov ne moremo direktno primerjati, ker se je vmes še nekaj zgodilo.

Prvi je bil premagan, zablokiran, kaznovan in družbeno stigmatiziran, drugi pa se je vsaj v Jugoslaviji (nekaznovano) prelevil v politično čudaško, ekonomsko bolj nespametno kot nepošteno, a družbeno znosno politično ureditev.

Rdeča zvezda v zavesti večine ljudi nima te morbidne teže kot kljukasti križ ali ustaški U. Zaradi mene bi jo lahko imela. A dejstvo je, da je nima. Ljudje so to v desetletjih prijaznejšega življenja pozabili in se v bolj zoprnih, četudi bolj svobodnih časih teh okoliščin tem raje spominjajo.

Ne rečem, da je tako prav, ampak tako je (bilo). In ne rečem, da svoboda in spomin nista pomembna — ampak še bolj kot to sta relativna in varljiva.

Reborn komunisti

Desničarskim očitarjem tudi ni jasno, da so današnji jugonostalgiki in reborn komunisti socialni snobi. Komunizem Svetlanine sorte ni komunizem kot konsistentno politično stališče, temveč poza.

Gre za komunizem kot pop kulturo državljanske ozaveščenosti in posplošenega socialnega sočutja z vsemi in z nikomer. Svetlana je pela na Kongresnem trgu tako kot Alenka Bratušek takrat v Stožicah Bandiero Rosso.

Svetlana je naša Joan Baez. Protestna pevka. Če ni vojne v Vietnamu, je pač kaj drugega. Recimo dobri, stari časi, ki se jih naivno spominja. Poglejmo si samo so cekajevsko nakladanje, s katerim je bil koncert napovedan:

“Koncert Svetlane Makarovič in sodelujočih umetnikov, ki jim je mar, in ki hočejo s svojo pesmijo kovati nov svet. Z rdečimi zvezdami na prsih, simbolom upora in svobode, nas bo pesem združila v nekdanjem tovarištvu, ki pozna resnično zgodovino te dežele, je ne potvarja in s ponosom govori o njej! Čas je, da združimo moči za boljši jutri in ni ga, ki bi nas znal bolje združiti, kot pesem.” — [boldiral MC]

Česa tako naivnega že dolgo nisem bral.

Komunizem kot poza

Ta komunistična poza je komercialno ali vsaj kulturno uspešna. Večji del slovenske potencialne publike razmišlja podobno. Pa ne nujno v tem smislu, da smo nekoč bolje živeli ali da je za to zaslužem prav komunistični režim. Če nič drugega, smo imeli boljše ljudske, avtorske, a ponarodele bodrilne pesmi.

Njihov ideološki pomen je danes drugačen. Nekoč so na ljudstvo delovale anestetično, danes pa so kao pesmi svobode in upora. To je danes malodane žanr. Podobno kot glasba v 60. letih.

Partizanske pesmi in pesmi tako imenovanega upora postajajo pop klasika. Z glasbenega stališča je to čudno, toda tega ne moremo zavračati s političnimi argumenti o zločinskem režimu.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE