Hrvaška ve, da Slovenija ne bo naredila nič. Razen pisala diplomatske note.

4.7.2017 / 06:10 Komentiraj
Nezadovoljstvo SLO je nepomembno. Zaradi neupoštevanja arbitraže ne bo resnih sankcij zoper HR. Ker ima EU tam interese.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Vsi, ki so verjeli, da bo z arbitražno odločitvijo o mejah med Slovenijo in Hrvaško konec odprtega vprašanja glede mej med državama, so se ušteli. Kot lahko vidimo, je določitev mej prispevala samo še razlog več, da je vprašanje meja spet postalo ključno politično vprašanje v obeh državah. Kot je to bilo po potrebi že v preteklosti. 

Za to obstaja vrsta razlogov, od katerih nekatere na dolgo in široko že vlačijo po medijih. O njih dajejo izjave. Politiki. Strokovnjaki. In zadnje dni tudi običajni državljani Slovenije in Hrvaške.

Ki med drugim upajo, da določitev meja s strani arbitraže ni končna. Ampak samo začetek procesa, ki bo meje določil bolj realistično in primerno — pri čemer “realizem” in “primernost” državljani razumejo tako, da bodo meje določene bolj, če že ne povsem v skladu z njihovimi osebnimi željami.

Če ni vse tako, kot si želijo, to razumejo kot razlog za pritožbe. Proti vladi. In Cerarju. Ki ga moram tokrat vzeti v bran.

Cerar tokrat ni kriv

Ne zato, ker hodi od hiše do hiše in prepričuje ljudi, da bo še vse v redu, saj da bo Vlada zanje storila vse, kar je v njeni moči. (Ob tem ni jasno, kako naj še sploh kdorkoli verjame tem obljubam — po vsem, kar je država že obljubljala, da bo storila, pa ni.)

Cerarja moram vzeti v bran zato, ker za zaplete z mejami ni kriv. Če državljani in državljanke Slovenije želijo na nekoga nasloviti nezadovoljstvo z mejami med Slovenijo in Hrvaško, to nikakor ni Cerar. Ampak tisti slovenski politiki — nekateri izmed njih že mrtvi —, ki so bili idejni in politični akterji samostojne slovenske države. Ti so namreč zakuhali težave s slovensko–hrvaško mejo.

Misliti, da se lahko neko ozemlje razglasi za samostojno državo, ne da bi pri tem imelo težave z mejami, namreč ni samo utopično. Ampak tudi neumno.

Napihovanje nezadovoljstva

Še posebej zato, ker je ta meja zaradi zgodovinskih in etničnih razlogov težko določljiva. Če je morda res nesmiselno, da na nekaterih domačijah stoji hiša v eni državi, gospodarsko poslopje pa v drugi, pa ni nič nenavadnega, da v hiši v istem naselju živijo ljudje, ki se imajo za Slovence, v drugi pa ljudje, ki se imajo za Hrvate.

Zato ni jasno, kako naj bi se v takšnih primerih določila meja tako, da bi bili vsi zadovoljni. Še posebej, če to mejo določa arbitraža. Ki jo mora po logiki stvari določiti tako, da vsaka stran nekaj dobi. In nekaj izgubi. Kar pomeni, da ima vsaka stran razloge za zadovoljstvo. In razloge za nezadovoljstvo. Mediji in politiki lahko to nezadovoljstvo napihujejo in oblikujejo po lasti presoji. In skladno z lastnimi interesi. Kar se trenutno dogaja.

Pri tem pa na obeh straneh tekmujejo, katera država in kateri državljani bodo prikazani kot večje zgodovinske žrtve arbitraže. Nezadovoljstvo načrtno podpihujejo. Tudi zato, da politikom ne bi bilo treba prevzeti odgovornosti za nastalo stanje. In da bi preprečili razumevanje stališč druge strani. Oziroma logike in interese druge države. Ki pa je za nadaljnjo usodo arbitraže ključna.

Zakaj Hrvaška ne more sprejeti arbitraže

Če skiciramo hrvaško logiko in hrvaške interese, je treba najprej izpostaviti, da je bistveno bolj dolgoročna, interesi pa bistveno bolj artikulirani kot slovenski.

Iz današnje perspektive je jasno, da je Hrvaška pristala na arbitražo samo zato, da je lahko vstopila v EU. Da pa je takoj po vstopu pospešeno iskala razloge, da bi iz arbitraže izstopila.

Razlogi za to so jasni. Če bi Hrvaška — ki ima nedoločene meje s skoraj vsemi sosednjimi državami — priznala arbitražo, bi priznala strategijo, s katero bi lahko tujci odločali o njenem ozemlju na načine, ki dejansko krnijo njeno suverenost. Jasno je, da Hrvaška na to ni mogla in še vedno ne more pristati.

Pa ne toliko zaradi meje s Slovenijo. Ampak predvsem zaradi drugih meja. Na primer s Srbijo. Kjer bi hipotetična arbitražna odločitev o meji, ki bi del po mnenju Hrvaške hrvaškega ozemlja prepustila Srbiji, odprla nevarno politično vprašanje, povezano z ne tako davno vojno in ki bi lahko resno zamajalo položaj hrvaške politične elite.

Bomo sploh kdaj dočakali hrvaško priznanje arbitraže?

Iz hrvaške perspektive gre pri nepriznavanju arbitraže skratka za bistveno več kot samo za vprašanje meje s Slovenijo. Gre za strategijo, kako določiti praktično vse meje države.

Arbitraža za Hrvate ni sprejemljiva logika. Če bi njene meje z vsemi sosedami določali na ta način, bi Hrvaška lahko ostala brez vrste ozemelj, ki jih ima za svoja. Kaj bi za Hrvaško pomenila ponovitev te “kreativne” rešitve, uporabljene za slovenski dostop do odprtega morja — da je neko ozemlje de facto hrvaško, vendar ga sama ne more upravljati po lastni volji in v skladu z lastnimi interesi —, je jasno. 

Zato Hrvaška ne sme priznati arbitražne odločitve o meji s Slovenijo. Vsaj ne tako dolgo, dokler ne bo rešila vprašanj meja z vsemi drugimi sosedami.

Kar pomeni: še zelo dolgo.

Ob tem Hrvaška ve, da je zaradi neupoštevanja arbitraže ne bo nihče vrgel iz EU. Ali zoper njo izvajal drugih resnih sankcij. Hrvati vedo, da ima Zahod na Hrvaškem resne strateške interese. V primerjavi s katerimi je nezadovoljstvo Slovenije s hrvaškim nesprejemanjem arbitraže nepomembno.

Hrvaška tudi ve, da Slovenija ne bo naredila nič, ko bo z ozemljem, ki je bilo z arbitražo določeno kot slovensko, Hrvaška še naprej ravnala kot s hrvaškim ozemljem. Ker preprosto ne more nič narediti. Lahko samo izdaja opozorila. In piše politične note. Ki pa nič ne zaležejo.

Sloveniji tako preostane samo upanje, da bo Hrvaška meje, določene z arbitražo, nekoč pač le morala priznati. Če bomo to dočakali, dokler bomo živi, pa je seveda vprašanje.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE