Populizem in liberalna demokracija: Bife na koncu zgodovine

5.7.2017 / 06:08 1 komentar
Populizem ni prišel s Trumpom in brexitom in tudi ne bo odšel z Macronom in Merklovo. Zmaguje tudi takrat, ko izgublja.

“Napačno je misliti, da je možno katerikoli večji problem rešiti zgolj s krompirjem.” — Douglas Adams

Zgodba o domnevnem vzponu in propadu populizma gre približno takole:

Najprej je Francis Fukuyama — 1992, očitno prezgodaj — razglasil konec zgodovine. Potem se je zgodil brexit, nakar še Trump. Ponižano in razžaljeno ljudstvo se je dvignilo proti skorumpiranim elitam. Nezaustavljivi val, kaj val, cunami ljudskega gneva je začel groziti, da bo zadal smrtni udarec ustavni parlamentarni demokraciji, človekovim pravicam, mednarodnemu sodelovanju, solidarnosti, humanizmu, evropskemu povezovanju in kar je še podobne liberalne navlake.

Potem pa se je zgodil preobrat. Najprej so Avstrijci glasovali proti svobodnjaškemu predsedniškemu kandidatu Norbertu Hoferju. Potem je na Nizozemskem Geert Wilders dobil po nosu, na koncu pa je še Emmanuel Macron kot sveti Jurij zapičil demokratično kopje v populističnega ...

NAROČI SE PRIJAVI SE

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE