Populizem in liberalna demokracija: Bife na koncu zgodovine

5.7.2017 / 06:08 1 komentar
Populizem ni prišel s Trumpom in brexitom in tudi ne bo odšel z Macronom in Merklovo. Zmaguje tudi takrat, ko izgublja.
NAROČI SE PRIJAVI SE

“Napačno je misliti, da je možno katerikoli večji problem rešiti zgolj s krompirjem.” — Douglas Adams

Zgodba o domnevnem vzponu in propadu populizma gre približno takole:

Najprej je Francis Fukuyama — 1992, očitno prezgodaj — razglasil konec zgodovine. Potem se je zgodil brexit, nakar še Trump. Ponižano in razžaljeno ljudstvo se je dvignilo proti skorumpiranim elitam. Nezaustavljivi val, kaj val, cunami ljudskega gneva je začel groziti, da bo zadal smrtni udarec ustavni parlamentarni demokraciji, človekovim pravicam, mednarodnemu sodelovanju, solidarnosti, humanizmu, evropskemu povezovanju in kar je še podobne liberalne navlake.

Potem pa se je zgodil preobrat. Najprej so Avstrijci glasovali proti svobodnjaškemu predsedniškemu kandidatu Norbertu Hoferju. Potem je na Nizozemskem Geert Wilders dobil po nosu, na koncu pa je še Emmanuel Macron kot sveti Jurij zapičil demokratično kopje v populističnega zmaja.

Oportunistična mainstream politika

Angela Merkel se bo jeseni samo še sprehodila do svojega četrtega kanclerskega mandata in na sedmini z litrskim kriglom brezalkoholnega weißbiera nazdravila v spomin na preminule populistične in druge alternative.

Karikirano? Morda. A kakršenkoli resnejši opis bi bil krivičen do analiz in medijskih poročil, ki novejšo svetovno in evropsko zgodovino prikazujejo bombastično, predvsem pa poenostavljeno in črno-belo. Zapletene zgodbe ne gredo v promet.

Začnimo pri brexitu in ameriških volitvah.

Čeprav sta Nigel Farage in Donald Trump brez dvoma populista, je njun politični preboj najprej in predvsem zmagoslavje političnih elit. Trump je zmagal kot kandidat Republikancev, s podporo večine strankinih voditeljev, donatorjev in stranki naklonjenih medijev.

Tudi brexit je bil predvsem uresničitev dolgoletne obsedenosti večjega dela britanskih Konservativcev, seveda s pomočjo podivjanih Murdochovih tabloidov.

To sicer v ničemer ne zmanjšuje tveganj, ki jih v svetu povzročata lanska politična pretresa. Potrjuje pa dejstvo, da populisti svoje politične preboje večinoma dosegajo v interesu oportunistične mainstream politike, njej naklonjenih medijev in dela kapitala ter v kolaboraciji z njimi.

Karikirano? Morda. A kakršenkoli resnejši opis bi bil krivičen do analiz in medijskih poročil, ki novejšo svetovno in evropsko zgodovino prikazujejo bombastično, predvsem pa poenostavljeno in črno-belo. Zapletene zgodbe ne gredo v promet.

Malo morgen

Toliko o ljudskem uporu proti elitam.

Del psihoze vzpona populizma je bil tudi italijanski ustavni referendum, ki je bil lani decembra napovedan kot možni konec evra, konec EU — in konec konca zgodovine. Na koncu je Renzi potegnil kratko, zgodilo se ni nič.

Podobno so Angeli Merkel, po vsakih nemških deželnih volitvah, analitiki in mediji skoraj privoščljivo napovedovali bližnji bridki konec. Nemški volivci da so vedno bolj razjarjeni nad kanclerkino begunsko politiko, so pisali, zato ji bodo na naslednjih parlamentarnih volitvah izstavili visok račun.

Malo morgen.

Medijska zgodba o valu populizma je bila očitno napihnjena in netočna. A to žal ne pomeni, da smo lahko brez skrbi. Podobno pretirane in netočne so danes tudi zgodbe o preobratu in zatonu populizma.

Avstrijci so na ponovljenih predsedniških volitvah res izbrali zelenega Alexandra Van der Bellna, a skoraj polovica jih je svoj glas oddala populistu par excellence Hoferju, čigar stranka si lahko obeta dober rezultat na prihajajočih parlamentarnih volitvah.

Na Nizozemskem je progresivnim, demokratičnim političnim silam uspelo z združenimi močmi v fotofinišu poriniti Wildersa na drugo mesto med 28 sodelujočimi strankami, zdaj pa se pijane od zmagoslavja nad populizmom že tri mesece ne morejo dogovoriti o oblikovanju vlade.

Novi francoski predsednik Macron je gotovo človek z izjemnim političnim talentom, a njegove težave se šele začenjajo. Za politika ni večje nevarnosti od previsokih pričakovanj. Poleg tega je imel Macron v svoji enoletni epopeji od anonimnosti do politične prevlade tudi precej sreče.

Fukuyama ni imel čisto prav

Dejstvo je, da populizem ni nastal s Trumpom in brexitom in da tudi ne bo izginil z Macronom in Merklovo. Populizem zmaguje tudi takrat, ko izgublja, saj s svojimi idejami vpliva na politiko in javno mnenje.

Odnosa med liberalno demokracijo in populizmom ne moremo opisovati s cunamiji, poplavami ali valovi. Če že hočemo za vsako ceno ostati v registru hidroloških prispodob, poskusimo s plimo in oseko. Populizem in liberalna demokracija se ne izmenjujeta v velikih, ostro ločenih premikih, temveč se pogosto prelivata eden v drugega in eden drugega napajata.

To še posebej velja za populizem, ki oportunistično zavzema vsak prostor in izkorišča vsako priložnost, ki ju v svoji nedoslednosti in dvoličnosti glede lastnih vrednot ustvarja liberalna demokracija.

Zato Fukuyama ni imel čisto prav. Nismo še prišli do konca zgodovine. Obtičali smo v bifeju na predzadnji postaji, čakajoč na naslednji vlak.

In dokler nas bodo politični natakarji v tem bifeju tako pogosto šikanirali, goljufali pri računih in namesto naročenih zrezkov in sveže zelenjave servirali žaltave ocvirke in razkuhan krompir, bo vedno obstajala nevarnost, da bo ta vlak odpeljal nazaj, od koder smo prišli.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v torek, 4. julija 2017, v tiskani izdaji Večera in na spletni strani pod naslovom Restavracija ob koncu zgodovine. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem in uredništvom Večera.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE