Zakaj se SMC boji volilcev?

6.7.2017 / 06:10 Komentiraj
Kot ustavni pravnik in svetovalec DZ bi Cerar mislil drugače. Kot politik pa se obnaša kot politik. In to kot zelo slab.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Podoben naslov je v torek sicer uporabila že Simona Toplak v Financah, vendar je ustrezen. Vladajoča koalicija je v torek v Državnem zboru na predlog matičnega odbora za infrastrukturo, okolje in prostor s 50 glasovi za in 18 proti izglasovala, da bodo državljani glasovali o Zakonu o Drugem tiru (ZIUGDT) na referendumu že 24. septembra in ne na isti dan kot bodo predsedniške volitve.

Ta odločitev bo davkoplačevalce stala okrog dva in pol milijona evrov več kot bi bilo treba, če bi bil referendum istočasno z volitvami.

Zakaj se vladi tako mudi? Samo zato, da referendum o ZIUGDT ne bi dosegel potrebnega kvoruma udeležbe, ki bi bil zagotovo dosežen, če bi bil izveden skupaj z volitvami.

Vlada se boji, kaj si volilci mislijo o njenih konkretnih predlogih in se temu poskuša izogniti s političnimi triki, ki davkoplačevalcem nalagajo dodatne stroške.

Zapravljena prednost SMC

Ne pozabimo, da je SMC na volitvah leta 2014 — brez konkretnega programa, vendar na karto “novih obrazov” in uglednega ustavnega pravnika dr. Mira Cerarja — dobila kar 34,5% glasov. Druga najmočnešja stranka SDS je dobila samo 20,7%, tretjeuvrščeni DeSUS pa 10,2%.

To prednost je SMC (“Stranka Mira Cerarja”) zaradi anemičnega in neodločnega vodenja svojega ustanovitelja in predsednika, številnih kadrovskih zapletov in dvojnih standardov pri njihovem razreševanju, predvsem pa zaradi pomanjkanja kakršnihkoli konkretnih rezultatov hitro zapravila.

Javnomnenjske ankete današnjo SMC (“Stranko modernega centra”) po priljubljenosti uvrščajo šele na četrto mesto in ji napovedujejo samo okrog 5% glasov. Podobno nizka je tudi priljubljenost Vlade, saj kar dve tretjini anketiranih njeno delovanje ocenjujeta kot neuspešno.

Kako se je Vlada zaplezala

Pri zadnjih dveh konkretnih zadevah — Magna Steyr in Drugi tir — je vlada naletela na odločno nasprotovanje bodisi prizadetih lokalnih prebivalcev ali širše javnosti.

Pri tem je treba vedeti, da javnost sama ne nasprotuje niti naložbi Magne Steyr niti naložbi v Drugi tir, temveč konkretnim izvedbenim predlogom Vlade.

Pri Magni Steyr gre za izbiro lokacije, saj so na voljo primernejše z bistveno manj negativnimi vplivi na okolje in prebivalstvo. Pri Drugem tiru pa javnost nasprotuje vladnemu zakonu o gradnji, ki uzakonja (pre)drago investicijsko vrednost, nejasno finančno konstrukcijo, drago financiranje prek podjetja 2TDK d.o.o. in vključitev Madžarske kot soinvestitorja. Samo zaradi tega zadnjega bodo stroški v 45 letih financiranja za okrog 180 milijonov evrov višji, kot če bi se Vlada sama zadolžila za gradnjo.

Skratka, vlada se je zaplezala z dvema slabo pripravljenima projektoma — zdaj pa se pri drugem boji mnenja oz. volje državljanov.

Pri tem preseneča samo dejstvo, da se mnenju demokratične večine poskuša izogniti vlada, ki jo vodi (nekoč) ugleden ustavni pravnik, ki bi moral demokratično izražanje volje državljanov postaviti na najvišjo prioritetno raven.

Zakaj nisem presenečen

No, mene to dejstvo ne preseneča preveč, saj je bilo jasno izraženo v času neuspešnega dogovarjanja z vladnimi predstavniki glede zakonske ureditve gradnje in financiranja gradnje Drugega tira.

V prvi polovici maja letos, ko je “usklajevanje” z državnim sekretarjem Lebnom zašlo v slepo ulico, smo člani Sveta za civilni nadzor zahtevali sestanek s predsednikom Vlade. Ta pa je v zameno za sestanek, na katerem bi pojasnil vladna stališča glede naših petih predlogov, zahteval, da Vili Kovačič ne vloži podpisov za razpis referenduma. Na tak ultimat seveda nikakor nismo mogli pristati.


Zato sem prek državnega sekretarja Lebna predsedniku vlade v imenu Sveta sporočil naslednje:

“Člani Sveta ne moremo pristati na ultimat predsednika vlade. […] Tudi če bi lahko vplivali na vložitev podpisov, pa na takšne ultimate člani Sveta seveda ne moremo pristati, saj so v temelju protidemokratični. Predsednik vlade bi se moral po svoji funkciji in v skladu z državljansko dolžnostjo počutiti poklicanega, da civilnim družbenim gibanjem in skupinam državljanov, ki jih bremenijo sporne določbe ali nejasnosti v vladnih dokumentih in sprejetih zakonih, te določbe in nejasnosti primerno pojasni, ne pa da izpolnjevanje te svoje predsedniške in državljanske dolžnosti pogojuje s tem, da se državljani odpovedo svojim najvišjim demokratičnim in ustavnim pravicam.”

Do tega sestanka je tri tedne pozneje (na posredovanje predsednika ZDUS Ivana Sušnika) vseeno prišlo. Vendar:

“Včeraj [30.5., op. ur.] je Cerar znorel, ko sem omenil, da vlada nima posluha za interese ljudi in lokalnih skupnosti. Omenil sem primer Magne Steyr, nesmotrno prodajo NLB za bagatelo in javno nasprotovanje načrtom glede gradnje in financiranja Drugega tira. Povedal sem, da bi Vlada morala prisluhniti ljudem in se jim približati z ustrezno spremenjenimi načrti.”

“Vendar je Cerar s povišanim tonom povedal, da javna nasprotovanja vedno obstajajo, da ga ne motijo in da mu je vseeno, tudi če bo samo še dva meseca predsednik vlade.”

Glavobol za desetletja

Zato me ne čudi, da se predsednik Vlade, četudi ustavni pravnik, izogiba demokratičnemu preverjanju svojega dela. Prepričan sem, da bi kot ustavni pravnik — če ne bil v vlogi premiera, temveč v vlogi svetovalca organom DZ — menil drugače. V funkciji politika pa se pač obnaša kot politik. In to kot zelo slab politik, ki je izgubil stik z realnostjo.

Da te volilci podprejo na volitvah, še ne pomeni bianco menice za delovanje v prihodnosti.

Vlada je načeloma tukaj zato, da sledi pričakovanjem in zahtevam državljanov in prebivalcem države, ki jo vodi. Odstopanje od teh javno izraženih pričakovanj in zahtev javnosti mora biti zelo dobro utemeljeno — recimo s tem, da je treba preprečiti nevarnost, da manjšina ogrozi ustavno opredeljene demokratične pravice manjšine.

Zakon o Drugem tiru tega pogoja niti približno ne izpolnjuje. Takšen zakon za gradnjo oziroma začetek gradnje navsezadnje niti ni potreben. Potreben je samo za uzakonitev škodljive ureditve, zaradi katere bo davkoplačevalce in logistična podjetja, ki bodo gradnjo Drugega tira financirala, še desetletja bolela glava.


OpombaTekst je bil objavljen v sredo, 5. julija 2017, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Zakaj se Cerarjevi bojijo volilcev?. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE