Zakaj rabi Plenković sestanek bolj kot Cerar

7.7.2017 / 06:08 1 komentar
Mehčanje stališč na srečanju Cerar—Plenković bi bilo za SLO tveganje, da izgubi prednost, ki jo po sedanjih odzivih ima.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Naj na začetku ponovim: arbitražno sodišče je o meji med Slovenijo in Hrvaško odločilo dokončno in zavezujoče za obe državi.

Dnevi po odločitvi tribunala so izrisali oz. potrdili geografijo mednarodne skupnosti, ko gre za stališča do arbitražnega sporazuma in razsodbe. Sporočilo Evropske komisije in Nemčije kot ključne države v hierarhiji vpliva v EU ne pušča dvoma: naslednji korak mora biti implementacija arbitražnega sporazuma.

Za tem stoji tudi Moskva, samo Washington še vztraja pri opredelitvi, da gre za bilateralno vprašanje. Solistične akcije nekaterih ameriških diplomatov kažejo, da pod Trumpovo administracijo ni precizno artikuliranih navodil ob temah, kakršne so meje na Zahodnem Balkanu — čeprav je treba spomniti, da Američani niso ravno goreči zagovorniki mednarodnega prava.

Kaj Hrvatom postaja jasno

Zato Andrej Plenković precej bolj potrebuje sestanek z Mirom Cerarjem kot Cerar s Plenkovićem. Ker pa hrvaški premier zadnje dni veliko govori o “dialogu o odprtem mejnem vprašanju” — pri tem je še mimogrede “inštruiral” Bruselj, da nima pristojnosti —, je jasno tudi, da bo ljubljansko srečanje poskušal piarovsko predstaviti EU kot nadaljevanje pogovorov o meji.

Hrvatom sta postali namreč jasni dve stvari.

Prvič, arbitražna razsodba ni optimalna za nikogar, prav tako pa tudi ni slaba za nobeno stran. Neimenovani diplomatski viri hrvaškega MZZ-ja o tem že govorijo tudi v medijih.

In drugič: priznanju rešitve, kot so jo predvideli arbitri, se dolgoročno ne bo mogoče izogniti.

Ne nepomemben faktor pri tem je tudi notranjepolitična nestabilnost in šibkost hrvaške vlade. Istočasno so hrvaški politiki zabetonirali svoje pozicije pred domačo javnostjo. Spomnimo se samo izjave nekdanjega zunanjega ministra Stiera, da je nad Saborom — ki je od arbitraže formalno odstopil po prisluškovalni aferi —, samo bog.

Hitre spremembe hrvaškega političnega kurza so nemogoče in javnomnenjsko tvegane. Tudi ni nemogoče, da bi Hrvaška na neki točki ponudila Sloveniji nov dvostranski dogovor, ki bi bil podoben arbitražni rešitvi. Plenković bi lahko že prihodnji teden v Ljubljani testiral ta scenarij.

Prvič, arbitražna razsodba ni optimalna za nikogar, prav tako pa tudi ni slaba za nobeno stran. Neimenovani diplomatski viri hrvaškega MZZ-ja o tem že govorijo tudi v medijih. In drugič: priznanju rešitve, kot so jo predvideli arbitri, se dolgoročno ne bo mogoče izogniti.

Popuščanje bi bilo samomorilsko

Toda glede na zgodovino slovensko-hrvaških odnosov in nenačelnih zagrebških izigravanj dogovorov — tako v zvezi z mejo kot z Ljubljansko banko —, bi bilo za Slovenijo samomorilsko vse, kar bi za milimeter odstopalo od vztrajanja, da se lahko državi pogovarjata samo o implementaciji razsodbe. Kakršnokoli mehčanje stališč na srečanju Cerar—Plenković bi bilo za Slovenijo veliko tveganje, da izgubi prednost, ki jo po odzivih Bruslja, Berlina in Moskve ima.

Sredin sestanek slovenskega političnega vrha kaže, da večjih razpok v nacionalni politični enotnosti pri arbitraži zaenkrat ni.

A na tej točki je kljub svojim kritikam namreč razorožen tudi Janez Janša, ki sicer stopnjuje ofenzivo na trenutno vlado. Njegova druga vlada je bila namreč tista, ki je v Haag poslala memorandum s slovensko argumentacijo za arbitražo.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v četrtek, 6. julija 2017, pod naslovom Hrvaška taktika. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem in uredništvom.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE