Ženske kvote ostajajo problem zlasti v občinah in na univerzi

8.7.2017 / 06:10 5 komentarjev
Rezulati uvedbe kvot so veliki — seveda tam, kjer so bili uvedeni. Tam, kjer niso bili, pa je stanje še vedno žalostno.
NAROČI SE PRIJAVI SE

“Če imajo ženske pravico, da grejo na giljotino, bi morale imeti tudi pravico, da grejo na oder,” je pred več kot 230 leti napisala Olympe de Gouges, ena prvih “feministk” — besedo “feminizem” je sicer skoval utopični socialist Charles Fourier leta 1837 —, avtorica Deklaracije o pravicah žensk in državljank, novinarka, dramatičarka in pisateljica.

In čeprav je med revolucionarnim nasiljem pod giljotino pozneje končala tudi sama, je njena misel preživela.

Zakaj torej še danes, kljub formalni izenačitvi položaja žensk in moških — pri nas od konca 2. svetovne vojne —, ženske še vedno redkeje zasedajo odgovorne pozicije kot moški?

Zakaj?

Mogoče zato, ker se ženske bolj posvečajo družini kot moški? Ker nimajo vzornic, po katerih bi se lahko zgledovale? Ali pa zato, ker družba ženske še vedno vidi kot neprimerne za opravljanje izpostavljenih funkcij, na katerih se z nežnostjo, ki jim jo pripisuje, ne dá priti prav daleč?

V politiki to še posebej drži, saj nad dobrimi argumenti velikokrat prevlada pompozni nastop. Kar nekaj uspešnih političark ima nedvomno lastnosti, ki jih stereotipno pripisujemo moškim — ostrino, strogost in brezkompromisnost.

A ker na to vprašanje ne bi znal prav dobro odgovoriti, to raje prepuščam kakemu sociologu. Nekaj več pa bom napisal o tem, kako povečati število žensk na odgovornih položajih.

“Če imajo ženske pravico, da grejo na giljotino, bi morale imeti tudi pravico, da grejo na oder,” je pred več kot 230 leti napisala Olympe de Gouges, ena prvih “feministk” — besedo “feminizem” se je sicer skoval utopični socialist Charles Fourier leta 1837 —, avtorica Deklaracije o pravicah žensk in državljank, novinarka, dramatičarka in pisateljica.

Zakoreninjene navade

Kako torej? Poti sta dve. Prva je obravnavanje in odpravljanje razlogov, zaradi katerih ženske ne dostopajo tako pogosto kot moški do visokih funkcij v gospodarstvu, politiki in drugod. Torej predvsem spreminjanje globoko zakoreninjenih navad z nezavezujočim delovanjem v smeri predrugačenja prakse, ki je resda pomembno in potrebno, a brez spremljajočih pravnih ukrepov tudi neučinkovito.

Druga pot so pravni ukrepi, spremembe zakonodaje in ustave. Pri teh je uspeh zagotovljen. Tu gre za prisilne ukrepe, za katere bi se dalo trditi, da posegajo v nekatere temeljne pravice — recimo pravico do enakosti pred zakonom.

To v Sloveniji ureja 14. člen Ustave, ki določa, da imajo vsi, neglede na osebne okoliščine (tudi spol), enake človekove pravice in temeljne svoboščine. Torej tudi enako pasivno in aktivno volilno pravico, pravico voliti in biti (iz)voljen, ki je načeloma zagotovljena vsem polnoletnim državljanom, v nekaterih primerih pa tudi tujcem. Odvzeti pa jo je mogoče v izrazito omejenem krogu primerov.

Pozitivna diskriminacija

In čeprav kvote v to pravico morda res posegajo, ta poseg ni nedopusten, saj je sorazmeren za doseganje upravičenega cilja, torej enakomerne zastopanosti spolov.

Gre za tako imenovano pozitivno diskriminacijo, torej dajanje prednosti tistim skupinam, ki so glede na stanje v družbi v slabšem položaju in ki jih s takšnimi ukrepi postavljamo v položaj, primerljiv s položajem privilegirane skupine.

Takšni ukrepi nimajo nič skupnega z diskriminacijo v negativnem pomenu besede, ki pomeni neupravičeno in nepravično razlikovanje na podlagi okoliščin, ki niso upravičena podlaga za to razlikovanje.

Ukrepi pozitivne diskriminacije so potrebni samo do vzpostavitve enakopravnega položaja deprivilegirane skupine. Ko se bo to enkrat zgodilo, pa se bo dalje ohranjal sam in bodo pravni ukrepi nepotrebni.

Rezultati

Kakšne rezultate so prinesli ti ukrepi tam, kjer so bili uvedeni?

Na kratko, velike. Od uvedbe kvot na volitvah v Državni zbor in v občinske svete se je število ženskih poslank in svetnic občutno povečalo. Na področjih, kjer takšnih kvot ni, pa do večjih sprememb ni prišlo. Tako recimo število žensk na vodilnih položajih v gospodarskih družbah še vedno ostaja nizko. Konec lanskega leta je med 101 največjim slovenskim podjetjem imelo članico uprave 27 podjetij, predsednico uprave pa le 10.

Podobno žalostni ali še bolj so rezultati, če gledamo število županj. V več kot 200 slovenskih občinah jih je samo 14. Trenutno je v pripravi predlog zakona o postopni uvedbi 40-% ženskih kvot na odločujočih mestih v gospodarstvu. Podobnih premikov na področju povečanje števila županj pa ni.

Problem z županskimi volitvami

Določitev kvot za županje je tudi veliko težje učinkovito izpeljati kot isti ukrep na drugih področjih. Razloga sta dva.

Prvi je, da bi uvedba takšnega ukrepa terjala spremembo Ustave, torej dvotretjinsko večino v DZ, ki jo je precej težko doseči.

Drugi, še veliko večji razlog pa ima korenine v značilnostih volitev županov. Kvote je namreč mogoče predpisati samo v primeru, če je na kandidatni listi več kandidatov — ali več članov uprave ali nadzornega sveta, ko govorimo o gospodarskih družbah — kot pri volitvah v občinski svet. Kandidat za župana je pogosto en sam. Kvoto je torej nemogoče predpisati.

Edini način, da bi uvedli kvote, bi bil dogovor na nivoju strank. Te bi težko vpeljali po principu zadrge, kakršen velja na volitvah v občinski svet. Zadrga pomeni, da kandidatu enega spola na kandidatni listi obvezno sledi kandidat drugega spola. Torej, če je prvi kandidat moškega spola, mora biti drugi ženskega, tretji spet moškega in tako naprej do konca liste ali vsaj do neke točke, recimo polovice.

Relativizacija

Pri volitvah županov ima ta metoda še eno pomanjkljivost. Kako namreč določiti, s katerim kandidatom ali kandidatko in/ali občino bi se takšna kandidatna lista začela?

Pri volitvah v občinski svet to ni težava, saj je lista samo ena, pri tem pa so kandidati, ki so na njej postavljeni višje, načeloma tudi prej izvoljeni pred kandidati, ki so za njimi. Za občine pa se seveda ne da uporabiti podobnega sistema. Torej takšna metoda očitno odpade.

Kvote bi bilo mogoče določiti samo pri kandidatih ene stranke — da je recimo X odstotkov vseh županskih kandidatov iste stranke drugega spola.

A tudi takšna ureditev s sabo prinaša eno bistveno težavo, ki njeno učinkovitost relativizira. Stranke bi namreč lahko ženske kot kandidatke postavljali v občine, v katerih so možnosti za njihovo izvolitev minimalne.

Pa še ena težava. Veliko kandidatov na županskih volitvah je namreč neodvisnih in torej (vsaj uradno) nepovezanih s političnimi strankami. Pri neodvisnih listah za občinske svete s kvotami ne bi bilo težav, pri neodvisnih kandidatih za župane pa bi bilo to nemogoče.

Kaj pa Univerza?

Kot povzetek je torej treba povedati, da bi bilo povečanje števila županj s pomočjo kvot relativno težko doseči. Morda pa bo kakšna inovativna rešitev prišla iz raziskave te problematike, ki jo je opravil Inštitut za ustavno pravo

Nazadnje naj se dotaknem še nove sestave upravnega odbora Univerze v Ljubljani, v kateri ni niti ene ženske.

Zakaj je spolna sestava takšna, ne vem. Toda glede na to, da imamo študentje večine fakultet (z izjemo tehniških) to srečo, da je približno dve tretjini študentske populacije ženskega spola, je očitno neprimerna. Resno bi morali razmisliti o uvedbi kvot tudi za ta organ, da bi v prihodnjih sestavah spola bila bolj uravnoteženo zastopana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE