Ko bo Šostakovičeva glasba samo še glasba in šepet zgodovine [odlomek]

9.7.2017 / 06:08 Komentiraj
Kako vidi velikega skladatelja Julian Barnes: Morda so umetniki res inženirji duš. Toda kdo potem projektira umetnike?
NAROČI SE PRIJAVI SE

“Morda bosta nekega dne fašizem in komunizem samo še besedi iz učbenikov. In tedaj bo, če bo še imela vrednost in ji bo še kdo lahko prisluhnil, njegova glasba… — samo glasba.”

Britanski pisatelj Julian Barnes (1946) je napisal še eno zgoščeno mojstrovino in v njej poustvaril zgodbo skladatelja Dimitrija Šostakoviča (1906–75), ki je z genialnimi simfonijami in godalnimi kvarteti tako rekoč ozvočil 20. stoletje. Njegovo življenje je neprestano nihalo med svetovno slavo in nemilostjo sovjetskega režima.

Toda Hrumenje časa ni običajen biografski roman. Gre za univerzalno zgodbo o odnosu med umetnostjo in oblastjo, umetnostjo in ideologijo, umetnostjo in umetnikom.

Barnes je med slovenskimi bralci priljubljen že dolgo — predvsem s prevodi romanov Flaubertova papiga, Prerekanja, Ljubezen, etc., Arthur in George, Zgodovina sveta v desetih poglavjih in pol in Smisel konca.

Kaj bi lahko zoperstavili hrumenju časa? Samo glasbo, ki je znotraj nas, glasbo naše biti, ki jo nekateri preobrazijo v resnično glasbo. Ki se skozi desetletja — če je dovolj močna, iskrena in čista, da odplavi hrumenje časa — spremeni v šepet zgodovine.

Julian Barnes: Hrumenje časa

Prižgal si je naslednjo cigareto. Med umetnostjo in ljubeznijo, med zatiralci in zatiranimi so bile vedno cigarete. Predstavljal si je naslednika Zakrevskega, kako mu izza svoje pisalne mize moli zavojček cigaret belomor. On bi jih odklonil in mu ponudil svoje kazbeke. Zasliševalec jih ne bi hotel. Oba bi svojo izbrano znamko odložila na mizo in igre bi bilo konec.

Cigarete kazbek so kadili umetniki. Že slika na zavojčku je simbolizirala svobodo: jezdec na konju v galopu, v ozadju pa gruzijska gora Kazbek. Čeprav je veliko vodja kadil znamko hercegovina flor, je to podobo, umetniško delo Roberta Hornbeama, menda osebno odobril sam Stalin. Strahospoštljivo natančno so jih izdelovali posebej zanj.

Pa ne, da bi Stalin počel kaj tako preprostega kot si vtaknil cigareto v usta. Ne, raje je odlomil kartonasti tulec in tobak zmrvil v svojo pipo. Na njegovi pisalni mizi, so obveščeni povedali neobveščenim, je bila zmešnjava odvrženega cigaretnega papirja, kartona in pepela. To je vedel, ker so mu povedali več kot enkrat. V zvezi s Stalinom ni bilo po njihovem nič preveč banalno, da ne bi posredovali naprej.

Cigaret hercegovina flor v Stalinovi navzočnosti ni kadil nihče drug — razen če mu jih je ponudil. A takrat jo je skoraj vsakdo potuhnjeno skušal obdržati nepokajeno in se potem z njo ponašati kot s svetinjo.

Izvrševalci Stalinovih ukazov so ponavadi kadili belomorke. Kadili so jih enkavedejevci. Slika na zavojčku je prikazovala zemljevid Rusije, na katerem je bil z rdečim označen Belomorski prekop, po katerem so se cigarete imenovale. Ta veliki sovjetski dosežek iz zgodnjih 30. let so zgradili kaznjenci. Nenavadno je bilo, da je oblast prav to izrabila v propagandne namene. Trdila je, da kaznjenci z gradnjo prekopa ne samo prispevajo k napredku naroda, temveč tudi prekujejo sebe. No, delavcev je bilo sto tisoč, zato je mogoče, da so se nekateri izmed njih morda moralno izboljšali. A menda jih je četrtina umrla in se zato seveda ni prekovala. Vsi ti so bili samo iveri, ki so letele naokrog med sečnjo lesa. Enkavedejevci pa so si prižigali svoje belomorke in si v sukljajočem se dimu zamišljali nove sanje o vihtenju sekir.

Nita. Nina Varzar.

Ni dvoma, da je kadil tudi takrat, ko je v njegovo življenje vstopila Nita. Nina Varzar, najstarejša od treh Varzarjevih hčera, ko je vsa prepotena prišla naravnost s teniškega igrišča in izžarevala radost in smeh. Atletska, samozavestna, priljubljena. S tako zlatimi lasmi, da se je zdelo, da so od njih zlate tudi njene oči. Diplomirana fizičarka, odlična fotografinja z lastno temnico. Res ni bila pretirano zavzeta za gospodinjska opravila, vendar tudi on ni bil. V romanu bi vse bojazni njegovega življenja, mešanico moči in šibkosti, njegovo latentno histerijo — vse bi povleklo v vrtinec ljubezni in vodilo v blažen mir zakonskega življenja. Toda eno od številnih razočaranj življenja je tudi to, da nikoli ni roman, ne Maupassantov ne od kogarkoli drugega. No, morda je kratka Gogoljeva satirična povest.

In tako sta se z Nino spoznala in postala ljubimca, vendar si je še vedno prizadeval, da bi si Tanjo pridobil od njenega moža. Nato pa je Tanja zanosila in z Nino je določil datum poroke, a se s tem v zadnjem trenutku ni mogel soočiti in ga na poroko ni bilo. Raje je zbežal in se skril, vendar sta kljub temu vztrajala skupaj in se čez nekaj mesecev poročila.

Nina si je potem priskrbela ljubimca in ugotovila sta, da so njune težave tako velike, da bi morala iti narazen in se ločiti. Nato si je on našel ljubico, z Nino sta šla narazen in vložila zahtevo za ločitev. Do takrat, ko je bila ločitev uradno odobrena, pa sta spoznala, da sta naredila napako, in sta se šest tednov po ločitvi znova poročila.

Še vedno pa nista razrešila svojih težav in sredi vsega tega je pisal svoji ljubici Jeleni: “Imam zelo šibko voljo in ne vem, ali bom kdaj zmožen najti srečo.” Nato je Nina zanosila in iz nuje se je vse umirilo, le da se je v Nitinem četrtem mesecu nosečnosti začelo prestopno leto 1936 in se je na njegov 26. dan Stalin odločil, da bo šel v opero.

Lady Macbeth Mcenskega okraja

Ko je prebral uvodnik v Pravdi, je najprej svojemu prijatelju Glikmanu poslal brzojavko, v kateri ga je prosil, naj na Centralni leningrajski pošti vplača naročnino za prejemanje vseh časopisnih izrezkov, povezanih s tem. Glikman mu jih bo vsak dan prinašal na dom in jih bosta skupaj prebirala. Kupil je velik album in na prvo stran nalepil izrezan uvodnik Zmešnjava namesto glasbe.

Glikmanu se je zdelo to preveč mazohistično, vendar mu je Dmitrij rekel: “Mora biti tam, mora biti.” Nato sta vanj nalepila vsak nov članek, kakor hitro se je pojavil. Prej ni nikoli shranjeval recenzij, tokrat pa je bilo drugače. Zdaj niso zgolj recenzirali njegove glasbe, temveč so pisali uvodnike o njegovem obstoju.

Opazil je, da kritiki, ki so zadnji dve leti dosledno hvalili Lady Macbeth Mcenskega okraja, nenadoma niso našli v njej nič dobrega. Nekateri so odkrito priznali svojo napako in pojasnili, da jim je šele članek v Pravdi odprl oči. Kako zelo sta jih preslepila glasba in njen skladatelj! Nazadnje da so le sprevideli, kakšno nevarnost za pravo naravo ruske glasbe pomenijo formalizem, svetovljanstvo in levičarstvo!

Spremljal je tudi, kateri glasbeniki so se zdaj javno izrekali proti njegovemu delu in kateri prijatelji in znanci so se odločili, da se bodo od njega ogradili. Z enako navidezno mirnostjo je bral pisma, ki jih je prejel od običajnih pripadnikov občinstva, od katerih je večina “po naključju” poznala njegov domači naslov. Številni med njimi so mu povedali, da bi bilo treba takemu tepcu skupaj z glavo odrezati tudi ušesa.

Nato pa se je v časopisih začel pojavljati pogubni izraz, vstavljen v najobičajnejše stavke. Naprimer: “Danes bo koncert del sovražnika ljudstva Šostakoviča.” Take besede nikoli niso bile uporabljene po naključju ali brez odobritve z najvišje ravni.

Zakaj je oblast, se je spraševal, zdaj usmerila svojo pozornost na glasbo in nanj? Vedno so jo bolj zanimale besede kot note. Ni skladateljev razglasila za inžeirje človeških duš, temveč pisatelje. Pisatelji so bili obsojeni na prvi strani Pravde, skladatelji pa na tretji. Dve strani narazen. Vendar je bilo to pomembno, saj je lahko pomenilo razliko med življenjem in smrtjo.

Prijazni psiček

“Inženirji človeških duš” — kako hladen, mehanicističen izraz.

In vendar… — s čim so se umetniki ukvarjali, če ne prav s človeškimi dušami? Razen če umetnik ni hotel biti zgolj okras ali prijazni psiček v naročju bogatih in vplivnih.

Po svojem občutenju, političnem prepričanju in umetniških načelih je bil vedno protiaristokratski. V optimističnem času — v resnici še tako bližnjem, oddaljenem le nekaj let v preteklost —, ko je bila prihodnost vse države, če ne vsega človeštva predrugačena, se je zdelo, da se bodo vse oblike umetnosti morda končno združile v en sam veličasten projekt. Glasba, književnost, gledališče,  film, arhitektura, balet in fotografija bodo oblikovali dinamično partnerstvo, ne samo odsevali družbo, jo kritizirali ali se ji s satiro posmehovali, temveč jo ustvarjali. Umetniki bodo po svoji svobodni volji in brez vsake politične usmeritve pomagali pri razvoju in razcvetu duš svojih bližnjih.

Zakaj pa ne? To so bile najstarejše sanje umetnikov. Oziroma — si je zdaj mislil — njihove najstarejše fantazije, saj so politični birokrati kmalu prevzeli nadzor nad projektom, iz njega izlužili svobodo, domišljijo, večplastnost in odtenke, brez katerih se je umetnost poneumila.

“Inženirji človeških duš.”

Obstajali sta dve poglavitni težavi. Prva je bila ta, da marsikdo ni hotel, da bi njegovo dušo projektirali. Najlepša hvala, a raje ne bi. Taki so bili zadovoljni s svojimi dušami, s kakršnimi so prišli na ta svet — in ko si jih hotel voditi, so se upirali. Pridi na brezplačni koncert na prostem, tovariš. Oh, mislimo, da bi se ga v resnici moral udeležiti. Ja, udeležba je seveda prostovoljna, toda morda bi bila napaka, če se na njem ne bi prikazal.

Druga težava s projektiranjem človeških duš pa je bila bolj temeljne narave. In sicer: kdo projektira inženirje?


Julian Barnes: Hrumenje časa. Naslov izvirnika: The Noise of Time. Prevedel Vasja Bratina. Mladinska knjiga, 2017. ISBN 978-961-01-4561-5, 24,94€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Nato je Nina zanosila in iz nuje se je vse umirilo, le da se je v Nitinem četrtem mesecu nosečnosti začelo prestopno leto 1936 in se je na njegov 26. dan Stalin odločil, da bo šel v opero [na Šostakovičevo Lady Macbeth Mcenskega okraja]. — [Na fotografijah: Dimitrij Šostakovič (zgoraj), naslovnica prevoda Barnesove knjige (spodaj levo) in Julian Barnes (spodaj desno)]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE