Kaj ti bo dober avto, če se z njim pelješ samo k maši?

10.7.2017 / 06:08 Komentiraj
Na potovanjih sem ugotovila, da stereotipi potrjujejo pravila. Da držijo predvsem za turiste, ki ne znajo odpreti srca.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Najbolj revni so me vedno nahranili. V najbolj umazanih državah sem spoznala najbolj čista srca. V najbolj zaprtih državah sem spoznala najbolj odprte ljudi.

Zato se na pot odpravljam z zdravo mero razuma in neskončno mero pričakovanj.

Pred slabim letom sem bila med srečneži, ki so sodelovali v prvi kampanji Minidentiteta. Če sem čisto poštena, sem se v boj za letno uporabo novega seksi minija podala s figo v žepu.

A glej ga zlomka! Očitno imam več pravih frendov kot konkurenti. Nekaj jih je bilo prav posebej znanih… Najbrž sem se jim zasmilila in svojim bazam oboževalcev niso obljubili sadnih kup na Zbiljskem jezeru. Niti niso v rdečem kabrioletu fotografirali babice, zavite v pelcmantel, nažrt od moljev.

Ker jaz sem vse to naredila. In zmagala. Za nagrado sem za eno leto dobila v uporabo Mini Clubmana. Črno zverino, ki zna in zmore vse. Samo PR sporočila se še nauči pisati, pa lahko grem v penzijo.

A tukaj se prava zgodba šele začne.

Brez užitnih in aktualnih potopisov

Jutri odrinem na dolgo pot.

Mini gre na trip. S šotorom na strehi greva na pot. Čez Madžarsko se bova podala v neznano.

O Romuniji in Bolgariji v knjižnici nimajo nobenega užitnega in aktualnega potopisa. Obstaja samo predpotopna potopisna črtica Franceta Bevka o desetih dneh, ki jih je preživel v Bolgariji. Zato je čas, da nekaj zgodb napišem kar sama. 

Najprej greva pogledat, ali so romunske vasi res napol prazne, ker je druga polovica prebivalcev na evropskih avtocestah. V Transilvaniji bova ugotavljala, ali se vampirji lahko pregrizejo skozi platno šotora in nama spijejo kri. A se bojim, da jo bom Slani do tja spila sama in bodo lahko zobe zasadili samo v moj vrat.

Če me ne fentajo in če me Slana ne bo zvrnil v obcestni jarek, bova skupaj vijugala po najlepši cesti na svetu: 118 km ovinkov po cesti Transfăgărășan.

Če me ne fentajo in če me Slana ne bo zvrnil v obcestni jarek, bova skupaj vijugala po najlepši cesti na svetu: 118 km ovinkov po cesti ​Transfăgărășan.​

Klepetanje z domačini

Pot naju bo vodila čez Bukarešto v Bolgarijo. Pravijo, da je Bolgarija tako nevarna, da si še Romuni ne upajo tja.

Dokler naju ne ukradejo, bova križarila od samostana do samostana, trekala po hribih in pila tako opevano bolgarsko vino.

Kolikor naju poznam, se bova samostanov, cerkva in spomenikov kmalu naveličala in bova raje na obcestni klopci klepetala z domačini. V diskoteki plesala na njihove hite, ki jih še poznava. Na televiziji spremljala njihove oglase, ki pobirajo zlate leve v Cannesu kot Hilda kumarice v Pliberku. Prehodila bova smučišča nad Banskim, kjer je zmagoval Petar Popangelov in si privoščila skok v bazen v nobel hotelu.

Kako bova od tam nadaljevala pot, se še nisva odločila. Najbrž se bova vrnila v nama tako ljubo Makedonijo.

Mogoče se bom v Črni gori sekirala, ker nisem s sabo vzela maturanstske obleke za fancy žur.

A kaj ti bo obleka, če imaš planinske čevlje? Kaj ti bo dober avto, če se z njim pelješ samo v nedeljo k maši? Kaj ti bo blog, če na njem ne deliš svojih izkušenj? 

Sproti vam bom javljala, kje sva. Sledite nama s prstom po zemljevidu.

Mogoče boste kmalu na podoben trip šli tudi vi.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v četrtek, 6. julija 2017 na avtoričini spletni strani Moj B®log pod naslovom Mini na tripu. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorico.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE