G20: Neznosni Trump ni problem, Trump je simptom. Okoljska točka resnice.

12.7.2017 / 06:08 4 komentarji
Dilema med fosilnimi gorivi, zelenimi tehnologijami je s stališča kapitalizma irelevantna. Oboje za bogastvo in profit.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Kadarkoli imajo svetovni voditelji srečanje tipa G20, se vedno znova vprašam, kako je mogoče, da še kdorkoli verjame v možnost reformiranja svetovnega kapitalističnega ustroja.  

Duh, ki preveva ta srečanja — tudi zadnjega konec prejšnjega tedna v Hamburgu —, je jasen. To je duh, ki ga je opisal že Marx v Kapitalu. Duh večanja profita. Ali drugače: cilj kapitalistične produkcije je akumulacija posplošenega bogastva.

Pri kapitalistični produkciji ne gre za proizvodnjo potrebnih dobrin, kot še danes mnogi misijo — tudi slovenski politiki in ekonomisti. Gre za proizvodnjo abstraktnega bogastva.

Pri proizvodnji abstraknega bogastva in profita pa zgornja meja ne obstaja. Ni končne količine. Bogastvo in profit je mogoče povečevati v neskončnost. Vsaj tako se zdi tistim, ki so bogastva in profita deležni.

Instrumentalizacija

Produkcija bogastva in profita instrumentalizira vse, kar lahko prispeva k njunemu povečevanju. Naš planet je samo eden od instrumentaliziranih elementov današnje kapitalistične produkcije.

Zemlja je v tej instrumentalizaciji zanimiva iz vsaj z dveh vidikov. Prvič zato, ker so naravni resursi eden od ključnih pogojev stalnega povečevanja bogastva in profita, drugič pa zato, ker postopno uničevanje planeta odpira nove možnosti za povečevanje profita in bogastva.

O prvem se vsaj nekaj govori, o drugem pa nič. S prvim se ukvarjajo demonstranti, z drugim pa nihče.

Uničevanje planeta Zemlja namreč odpira nove možnosti povečevanja bogastva in profita. To je glavna ovira — ali motivacija, če gledamo z druge strani —, da se v zvezi z okoljskimi vprašanji ne zgodi nič bistvenega. Odločajo tisti, ki bi morali omejiti lastne profite in bogastvo. Zato je jasno, da so izidi konferenc vedno nezadostni.

Točka resnice

Če se na okoljskih konferencah kaj dogovorijo, se dogovorijo samo zato, ker bo tak dogovor povečal bogastvo in profit odločevalcev. Tisti, ki se zavzemajo za omejevanje uporabe fosilnih goriv, se za to zavzemajo zato, ker razvijajo tako imenovane zelene tehnologije. Ki so tako kot fosilne tehnologije vir bogastva in profita.

Spomnimo se Trumpove argumentacije v prid fosilnim gorivom: ZDA ne bo podpirala Kitajske in prodaje njenih kolektorjev, ker sem kot predsednik ZDA zadolžen za dobrobit ameriških delavcev, zato bom vztrajal pri fosilnih gorivih — torej pri ameriškem premogu — in bom proti uvedbi čistih tujih tehnologij.

Do tod je zgodba še nekako logična. Logika pa izgine, ko se najbolj razvite države sveta in voditelji držav G20 začnejo zgražati nad ZDA in Trumpom. Ker da je Trump problem. Kar v resnici ni. Trump ni problem, Trump je simptom. Je točka, skozi katero govori resnica. Pa ne samo resnica ZDA, kot to prikazujejo mediji in Merklova ter drugi politiki. Trump je točka resnice politik vseh najbogatejših držav tega sveta.

Med državami, ki se bodo tudi v prihodnosti držale pariškega podnebnega dogovora, in tistimi, ki se ga ne držijo in se ga ne bodo držale, v resnici ni razlike.

Trumpova neznosnost

Trumpova neznosnost ni v tem, da bi ga vodila drugačna logika kot tiste politike in države, ki niso izstopili iz pariškega podnebnega sporazuma.

Njegova neznosnost je v tem, da je njegova logika ista kot logika voditeljev držav, ki se bodo pariškega podnebnega sporazuma držali še naprej.

V vseh primerih gre za lokalne logike in koristi držav, ki so ključni akterji svetovnega kapitalizma. Razlika je le v tem, katera verzija te logike bo kateri konkretni državi zagotavljala povečevanje bogastva in profita.

Ali premog in fosilna goriva, kar velja za ZDA in nekatere druge države, ali pa čiste tehnologije, kar velja za Nemčijo, Kitajsko itd. 

Kar seveda pomeni, da med državami, ki se bodo tudi v prihodnosti držale pariškega podnebnega dogovora, in tistimi, ki se ga ne držijo in se ga ne bodo držale, v resnici ni razlike.

Živi pesek v oči

To pa je glavni problem današnjega časa: da namreč ni alternative za logiko globalnega kapitalizma. Podrobnejši premislek pokaže, da se tudi tisti, za katere se zdi, da delujejo po alternativnih logikah, da jih razvijajo in promovirajo ali da se jih celo držijo, teh logik držijo samo zato, ker jim prinašajo večje zaslužke. Več bogastva. Več profita.

Nemčija zato ni alternativa ZDA. Voditelji držav, ki se nameravajo še naprej držati pariškega podnebnega sporazuma, niso alternativa Trumpu.  Alternativa je drugje. Dobro jo je opisal Marshall SahlinsEkonomiki kamene dobe, ko piše:

“Kako vzvišen, je pisal Marx, se zdi ta stari nazor, po katerem je smoter produkcije človek, v primerjavi s sodobnim svetom, v katerem je človekov smoter produkcija, bogastvo pa smoter produkcije.”

Gre torej za vprašanje prioritet. Ne pa za razliko med fosilnimi gorivi in čistimi tehnologijami. Med tem, ali se bomo držali pariškega podnebnega dogovora. Ali ne.

S tem seveda nočem reči, da neuresničevanje Pariza ne bo imelo katastrofalnih posledic. Kolikor vemo, jih bo. Kar želim reči, je samo to, da je tudi pariški podnebni dogovor pesek v oči. Ker temelji na napačni logiki.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE