Sprava? Absolutno. Čas je, da se spravimo k sebi.

14.7.2017 / 06:08 3 komentarji
Evropa ne temelji na moralnem mešetarjenju s protagonisti, reinterpreti in apologeti najtemnejših obdobij zgodovine.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Šestnajstega in 17. julija 1942 je bilo v Parizu v skupni akciji nemških okupatorjev in francoske policije — uradno poimenovani “Pomladni vetrič”, sicer pa znani kot “racija Vel d’Hiv” — aretiranih več kot 13.000 Judov, od tega čez 4.000 otrok. Preden so jih deportirali v Auschwitz (od koder se jih je po osvoboditvi vrnilo manj kot sto), so jih zaprli v dvorano Zimskega hipodroma (“Vélodrome d’Hiver”).

Letos aprila 2017 je predsedniška kandidatka Marine Le Pen zanikala odgovornost Francije za Vel d’Hiv, češ, leta 1942 je legitimno francosko oblast predstavljal general de Gaulle, ki je bil takrat v eksilu v Londonu, ne pa maršal Pétain v Vichyju.

Izjava je sprožila takojšnjo in ostro obsodbo vseh vodilnih političnih osebnosti, strank, medijev in civilne družbe.

O mračnih obdobjih lastne zgodovine vlada v Franciji jasen družbeni konsenz. Z reinterpretacijo dogodkov in relativizacijo odgovornosti za storjene zločine se ukvarja samo skrajna desnica.

Tako gre to pri Nemcih in Francozih

Januarja 2017 je Björn Höcke, vidni član Alternative za Nemčijo, v dresdenski pivnici označil berlinsko obeležje žrtvam holokavsta za “spomenik sramu” — in dodal, da bi se Nemci morali nehati opravičevati za svojo preteklost.

Izjava je sprožila takojšnjo in ostro obsodbo vseh vodilnih političnih osebnosti, strank — vključno z Höckejevo lastno stranko —, medijev in civilne družbe.

O najtemnejših obdobjih lastne zgodovine vlada v Nemčiji jasen družbeni konsenz. Z reinterpretacijo dogodkov in relativizacijo odgovornosti za storjene zločine se ukvarja samo skrajni del skrajne desnice.

Tako je to pri Nemcih in Francozih.

Nemško-francoski vlak

Nihče sicer ne trdi, da moramo v Sloveniji na vsak način razmišljati in delati tako kot drugi. A če se res želimo vkrcati na nemško-francoski vlak — kot izjavljajo nekateri —, je morda dobro vedeti, da ta vlak ni muzejska kompozicija, ki bi vozila na napačni strani zgodovine.

Evropa, katere del smo, ne temelji na kompromisih in moralnem mešetarjenju s protagonisti, reinterpreti in apologeti najtemnejših obdobij evropske zgodovine. Ravno nasprotno! EU že od samega začetka predstavlja politično, pravno in civilizacijsko antitezo tej zgodovini.

V okviru teh primerov bi morali kritično razmisliti o slovenskem pristopu k narodni spravi. Ne gre za to, da bi pod vprašaj postavljali pieteto do mrtvih. Ta zahteva urejena grobišča in spominska obeležja kot izraz spoštovanja do umrlih in njihovih svojcev. Da bi to dosegli, v Sloveniji potrebujemo več razumevanja za človeško dostojanstvo in več politične kulture.

Na žalost se je v Sloveniji težko izogniti vtisu, da si ne prizadevamo za spravo med ljudmi, ampak med ideologijami. Namesto zrele, kritične analize polpreteklih dogodkov kot podlago za narodno enotnost ponujamo moralno ekvidistanco, s tem pa vsaj deloma tudi rehabilitacijo idej in dejanj, ki jih ne moremo in ne smemo rehabilitirati.​ — [Fotografija: Marko Crnkovič]

Kritični razmislek

Spomenik vsem žrtvam vojn v Ljubljani — če je mišljen in razumljen kot izraz pietete do umrlih — je lahko korak v tej smeri.

Kritični razmislek o spravi pa še manj pomeni to, da bi žrtvam odrekli pravico do obsodbe zločinov, storjenih nad njimi — pa če se je to zgodilo med vojno ali po njej.

Toda za to potrebujemo pravno državo, v primeru zastaranih dejanj pa tudi politično odgovornost in pripravljenost na odločno obsodbo storjenih zločinov.

Na žalost se je v Sloveniji težko izogniti vtisu, da si ne prizadevamo za spravo med ljudmi, ampak med ideologijami. Namesto zrele, kritične, pravne, politične in zgodovinske analize polpreteklih dogodkov kot podlago za narodno enotnost ponujamo moralno ekvidistanco, s tem pa vsaj deloma tudi rehabilitacijo idej in dejanj, ki jih ne moremo in ne smemo rehabilitirati.

Ali lahko v istem loncu pomešamo partizane, domobrance, belogardiste, žrtve in rablje, fašiste in antifašiste? Tiste, ki so branili svoj narod, in tiste, ki so se proti njemu borili? Dodamo ščepec političnih puhlic in pest narodnjaške patetike, vse dobro premešamo in vgraviramo na spominsko ploščo?​

Sprava ni izenačevanje fašizma in antifašizma

Popolnoma nesprejemljivo je, če spravo — pa čeprav samo delno in posredno — razumemo kot izenačevanje fašizma in antifašizma. To je v popolnem nasprotju z opredelitvami, na katerih sloni evropsko povezovanje, pa tudi v nasprotju s civilizacijskimi vrednotami, v imenu katerih si je Slovenija izborila samostojnost.

Tudi če to ni bil namen večine zagovornikov sprave — in verjamem, da ni bil —, jih to ne odvezuje odgovornosti za predvidljive in neizogibne posledice površnosti do pomembnih, kompleksnih in občutljivih tem.

Koristno bi bilo, da bi se bolj kritično lotili tudi vprašanja, kaj s spravo pravzaprav hočemo doseči. Preseganje delitev? Narodno enotnost?

Prav. Ampak ali lahko res pričakujemo, da bomo to enotnost dosegli tako, da bomo v istem loncu pomešali partizane, domobrance, belogardiste, žrtve in njihove rablje, fašiste in antifašiste? Tiste, ki so branili svoj narod, in tiste, ki so se proti njemu borili? Dodali ščepec političnih puhlic in pest narodnjaške patetike, vse dobro premešali in vgravirali na spominsko ploščo?

Kaj je sploh narodna enotnost?

Z narodno enotnostjo ni seveda nič narobe. Toda zakaj te enotnosti ne bi mogli razumeti kot prizadevanje za čim širši družbeni konsenz o civilizacijskih vrednotah, na katerih želimo državljani Slovenije urejati medsebojne odnose in graditi svojo prihodnost?

Zakaj te enotnosti ne bi mogli razumeti kot enotnosti glede demokracije, pravne države, človekovih pravic in pravic manjšin, enakosti in nediskriminacije, solidarnosti in človečnosti, odprte in strpne družbe, socialne pravičnosti, zdravega okolja, varne države?

V okviru takšne enotnosti je dovolj prostora za različna politična stališča, razmišljanja in ideje. Prostor je za dialog, a tudi za spopad različnih mnenj. V pravi, odrasli demokraciji se lahko tudi prepiramo in se gledamo postrani. To je za prihodnost države in njenih državljanov bistveno koristneje kot pa fiktivna nacionalna monolitnost in kšeftanje z zgodovinskimi dejstvi.

Sprava? Absolutno. Čas je, da se spravimo k sebi.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v četrtek, 13. julija 2017, pod naslovom Spravimo se. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem in uredništvom.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE