Sneg pada, da prekrije sledi. Ljubezen je all around us. Če vidiš čez zid.

15.7.2017 / 06:10 2 komentarja
Sprava je zamujena. Demotivatorjev kmalu ne bo več, bo pa zato več nestrpnosti. Ljudje se ne bodo naveličali sovraštva.
NAROČI SE PRIJAVI SE

V zvezi z mojimi včerajšnjimi pomisleki proti Župančičevim verzom na spomeniku samo še dva predloga, dve ideji.

Da napis: “Domovina je ena[,] nam vsem dodeljena, in eno življenje in ena smrt.” paše na spomenik žrtvam vseh vojn, so prepričani samo tisti, ki so prepričani, da mora biti sporočilo poezije enako nedvoumno in direktno kot sporočilo političnega govora.

Če bi jaz odločal, bi si izposodil verze iz Lipicancev Edvarda Kocbeka: “Nič temnejšega ni / od jasne govorice / in nič resničnejšega ni od pesmi, / ki je razum ne more zapopasti.”

To bi bila boljša, konkretnejša lekcija. Pa še poezija je vrhunska. In zakaj bi moral napis imeti zvezo z domovino ter z življenjem in smrtjo?

Lahko bi pa izbrali tudi kaj modernejšega. Recimo Šalamuna. Okej, ne ravno Dumo 64. Morda iz njegove zadnje zbirke Orgije: “Dež, dež, dež and love.”

Utopija

Še bolje pa bi bilo, če bi prosto po Šalamunu na spomenik vklesali ali vlili napis: “Sneg, sneg, sneg and love.” Ker sneg pada zato, da prekrije sledi. Ljubezen pa je tudi all around us.

Utopično. Slovenija ni kakšna odštekana skandinavska ali baltska država, ki bi v srce narodotvornosti pripuščala subverzivne in disruptivne ideje. Danes je vsak drugače misleči v očeh mainstreama politično, kulturno, socialno sumljiv ali vsaj outcast kot nekoč Kocbek ali Šalamun.

Zid, monolit

Podobno dobeseden je ta zid — ali kar dva zida —, ki zdaj obeležujeta spomin na mrtve. Zid kot simbol meje in razlike, dva zida kot simbol narodove razdvojenosti, končnost obeh zidov pa kot simbol abolicije meje in razlike. (Krajše se najbrž ne dá povzeti.)

In potem še skupni temelj teh dveh zidov kot simbol ene, dodeljene domovine — kar pa vam morajo povedati arhitekti, ker sami tega ne boste opazili.

Avtorji imajo smolo, da je ljudski glas njihovo stvaritev avtomatično dojel — vsaj na besedni ravni — kot zid. Torej kot 3D pojem z ne nujno pozitivnimi konotacijami ali vsaj takimi, ki z našimi žrtvami nimajo nobene zveze. Kitajski? Berlinski? Ameriško-mehiški?

Naslednja asociacija je Kubrickov (črni) monolit iz 2001: Odiseje v vesolju. Ampak tega filma 99% Slovencev tako ali tako ne pozna ali se ne spomni.

Arhitekti sami to (pravilno) definirajo kot steber oz. stebra, le da sta neobičajno široka glede na debelino. Kakorkoli že ta dva vitka in visoka misteriozna predmeta imenujemo, spomenik kot celota ni nevšečen — je pa seveda res, da ostaja odprto vprašanje, ali res mora biti takšen. Glede na to, da je spomenik tako retro — v smislu posvečenosti davnim žrtvam in tudi s spremljevalno poezijo —, se sprašujem, zakaj se niso raje odločili za kaj bolj figuraličnega.

Hja, minimalizem je pač manj riskanten, manj moteč.

Naslednja asociacija je Kubrickov (črni) monolit iz 2001: Odiseje v vesolju. Ampak tega filma 99% Slovencev tako ali tako ne pozna ali se ne spomni.

Urbanizem

Problematična je tudi umestitev spomenika. Zakaj ravno tam? Ali si upa kdo trditi ali verjeti, da bo tisti zid — mislim: zid zid —, ki deli spomeniško ploščad od Knafljevega prehoda, res kdaj padel?

Če že, morda čez 20 let. Približno toliko je že minilo od takrat, ko je Boris Podrecca tam načrtoval hotél in si prav tako obetal prehod iz Knaflja na Kongresca.

Spomenik žrtvam vseh vojn so postavili tja zato, ker se mestne oblasti za to lokacijo niso spomnile nič boljšega — kaj šele, da bi imele kaj v planu — in so se pač pustile prepričati državi, da bi po protokolarni gentrifikaciji Kongresnega trga to plombo lahko izkoristili za spomenik.

Napredek je viden. Če se mogoče kdo spomni, še ne tako davno so bile tam garaže za parlamentarni vozni park. Gospodje poslanci zdaj lahko parkirajo na Erjavčevi od rampe pri Drami do Cankarja. Malenkost, samo 19 parkirnih mest!

Amen

Politični aspekti tega spomenika me niti ne zanimajo preveč. Moje stališče o spravi je znano. Po eni strani je ne rabimo, po drugi pa je tudi nismo zmožni.

Ta dva razloga sta zaradi mene lahko v poljubni vzročni zvezi: morda je rabimo, ker je nismo zmožni, ali pa je nismo zmožni, ker je ne rabimo. Ne vem.

Mislim pa, da je priložnost za spravo zamujena. Glavnih in glasnih demotivatorjev na eni in na drugi strani resda kmalu ne bo več, bo pa zato tem več sovraštva in nestrpnosti, ki se že zdaj nezadržno širijo po družbenih omrežjih in iz generacijo v generacijo. Ljudje se tega nikoli ne bodo naveličali.

Za konec in za pojasnilo pa še enkrat Župančič: “Iz veka v vek, / iz roda v rod / krvi gre tek, / duh išče pot.”

No, to. To je ta slovenski Blut-und-Boden. Na veke vekov. In je ne najde. Poti, mislim.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE