Ni še konec: “Kaj se spet delate pametnega, gospod Groen?” [odlomek]

16.7.2017 / 06:08 Komentiraj
“To podrsavanje za hojico, ta nepotrpežljivost, to večno jamranje, piškoti pri čaju, pa stalno vzdihovanje in stokanje…”
NAROČI SE PRIJAVI SE

Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in ¼: Kako z življenjem narediti še kaj je bil na Nizozemskem kar 30 tednov na vrhu lestvic najbolje prodajanih knjig, prodali so ga v več kot 200.000 izvodih, dobila pa je tudi nagrado hebban za najboljši roman leta 2016. Prevodi so izšli v 32 državah. Nizozemski avtor pod psevdonimom je z odkritosrčnimi in duhovitimi izpovedmi starčka v domu za upokojence navdušil bralce, kritike in druge avtorje.

Novo leto življenja v domu upokojencev prinese nekaj bridkih izgub, obenem pa dá članom društva Starine, ne pa crkovine nov zagon. Svojemu zakoniku dodajo osem pravil, zastavijo si nove izzive, razrešujejo nove sabotaže, zapletejo se v notranjo politiko dóma in si nasplošno prizadevajo čim bolj popestriti vsakdanjik — dokler so še živi.

Prvi Skrivni dnevnik, ki je izšel pri Mladinski knjigi, ima že tudi nadaljevanje. V njem je glavni junak leto in ¾ starejši, a nič manj navihan in poln domislic kot prej.

Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in ¼ let: Kako z življenjem narediti še kaj

Torek, 1. januarja 2013

Tudi letos mi je za starčke eno figo mar. Vse to podrsavanje za hojico, ta neumestna nepotrpežljivost, to večno jamranje, pa piškoti pri čaju, pa stalno vzdihovanje in stokanje.

Sreda, 2. januarja

Nekdo je na veliko raztresel sladkor v prahu. Gospa Smit je hotela lepo pobrisati mizo in je krožnik z jabolčnimi žepki za hip odložila na stol. V tistem je prišla gospa Voorthuizen in se s svojo ogromno zadnjico počila naravnost na jabolčne žepke. Nič ni opazila. Šele ko je gospa Smit začela iskati krožnik, da bi ga dala nazaj na mizo, se je nekdo spomnil, naj pogleda pod gospo Voorthuizen. Ta je vstala in njene obleke z rožicami so se držali trije jabolčni žepki. “Dobro pašejo k vzorcu,” je rekel Evert. Skoraj sem se zadušil od smeha.

Ta krasni začetek novega leta bi moral izzvati vsesplošen smeh, namesto tega pa je bil povod za tričetrturno pričkanje o tem, katera je kriva. Bil sem tarča jeznih pogledov, ker se mi je pripetljaj zdel smešen. In kaj sem naredil? Začel sem se momljaje opravičevati! Namesto da bi se še bolj huronsko smejal, sem se začel opravičevati!

Jaz, Hendrik Gerardus Groen, sem namreč vedno korekten, galanten, prijazen, vljuden in ustrežljiv. Ne zato, ker bi bil tak po naravi, ampak ker si drugače ne upam. Redko povem, kar bi rad povedal. Vedno izberem varno pot. Moja specialiteta: delati tako, da bo volk sit in koza cela. Starši so bili na pravi poti, ko so mi dali ime Hendrik: pri nas rečemo “pridni Hendrik” — in dejansko boste težko našli bolj vzornega fanta od mene.

Samega sebe boš spravil v grob, me je prešinilo. Takrat sem sklenil, da mora priti do besede pravi Hendrik Groen. Natanko eno leto bom necenzurirano popisoval življenje v domu upokojencev v severnem Amsterdamu. Lahko se sicer zgodi, da do konca leta umrem, ampak to bo pač višja sila. Za ta primer bom prosil prijatelja Everta Duikerja, naj na pogrebu prebere venček mojih dnevniških zapisov. Ko bom lično napravljen ležal na parah v mali dvorani krematorija Obzorje, bo nelagodno tišino pretrgal Evertov raskavi glas in ogorčenemu občinstvu prebral nekaj prijaznih odlomkov.

Samo nekaj me skrbi: kaj če Everta pobere pred mano? To res ne bi bilo lepo od njega. Še posebej, ker imam jaz precej več križev in težav kot on. Najboljši prijatelji so tudi zato, da se nanje človek lahko zanese, ko jih rabi. Se bova pogovorila.

Četrtek, 3. januarja

Evert je bil nad idejo navdušen, a mi ni hotel jamčiti, da me bo preživel. Imel je tudi nekaj pomislekov. Prvi je bil ta, da si bo po nastopu z mojim dnevnikom verjetno moral poiskati drugo oskrbovano stanovanje. Drugi pomislek je letel na stanje njegovega umetnega zobovja, ki ga je zakrivil Vermeternov nepazljivi udarec pri biljardu. Odkar ima Vermeteren na desnem očesu mreno, mu je treba pomagati ciljati. Evert, vedno na uslugo, je stal za njim in ga usmerjal, z nosom v višini palice. “Malo v levo, pa malo bolj močno, pa…” in preden je končal, ga je Vermeteren s koncem palice naravnost v protezo. Zadetek!

Evert se zdaj drži kot otrok, ki mu izpadajo mlečni zobje. Tako seslja, da ga komaj razumeš. Proteza mora torej na popravilo, da bo lahko bral ob mojih parah. Ampak bog se usmili, to ne bo šlo, ker je zobni protetik pregorel. Dvesto tisoč evrov na leto, krasotico ima za asistentko, trikrat letno hodi na Havaje, pa vendar preobremenjen — kako je to mogoče! Lahko da so ga zamorili vsi ti stari zobni nadomestki, med katerimi so bili včasih tako dolgo zataknjeni ostanki hrane, da bi se lahko zaredili črvi. Recimo.

Raje se zadavimo

Ocvrte miške, ki jih strežejo spodaj v konverzacijski dvorani, so letos očitno prinesli iz centra ponovne uporabe. Včeraj dopoldne sem iz vljudnosti eno vzel in jo žulil 20 minut, pri čemer naj pripomnim, da sem moral hliniti še odvezano vezalko, da sem lahko zadnji košček cvrtja pod mizo skril v nogavico.

Nič čudnega, da jih je še toliko ostalo. Ponavadi namreč vse, kar je zastonj, izgine kot bi mignil. V konverzacijski dvorani ob pol enajstih strežejo kavo. Če dve minuti čez pol enajsto kave še ni, prvi stanovalci že začnejo demonstrativno pogledovati na uro. Kot da imajo še toliko dela. Pri čaju, ki ga je treba postreči ob petnajst čez tri, ni nič drugače.

Eden od najrazburljivejših trenutkov dneva: kakšno pecivo bomo danes dobili zraven. Predvčerajšnjim in včeraj so bile torej pri kavi in čaju stare miške. Ker “mi” seveda ne bomo metali hrane stran. Raje se zadavimo.

Petek, 4. januarja

Včeraj sem se sprehodil do stojnice z rožami in kupil zabojček čebulnic. Tako bom čez teden dni, ko bodo hijacinte pokukale na plano, vendarle dočakal še eno pomlad. V večini sob našega doma še aprila najdemo božične aranžmaje. Poleg fikusa, starega kot zemlja, in jegliča v terminalni fazi. “Škoda je metati stran.”

Če narava v človekovo življenje vnaša veselje, to nikakor ne velja za dnevno-spalni prostor nizozemskih starostnikov. Stanje sobne rastline je običajno veren odraz stanja njenega skrbnika: oba sta v pričakovanju klavrnega konca. Ker starčki nimajo drugega dela ali pa so pozabljivi, rastline zalivajo tudi po trikrat na dan. Temu dolgoročno ne more kljubovati niti fikus.

Gospa Visser me je jutri popoldne povabila na čaj. Moral bi odkloniti, čeprav samo zato, ker smrdi. Toda odvrnil sem, da se bom z veseljem oglasil. Adijo, moje popoldne. Madona, kaka reva sem. V odločilnem trenutku se nisem mogel spomniti nobenega izgovora. Tako sem obsojen na čvekanje in suh kolač. Kako ji uspe najsočnejši kolač v tako kratkem času spremeniti v prepečenec, mi je uganka. Eno rezino moraš poplakniti s tremi skodelicami čaja. Jutri bom postavil mejo in bom drugo rezino zavrnil.

Začetek novega življenja

Novo življenje v lepo zloščenih čevljih. Vzelo mi je pol dopoldneva. Zglancal sem jih še kar hitro. Več časa mi je požrlo to, kako kremo spraviti z rokavov srajce. Ampak zdaj se krasno svetijo. Čevlji. Rokave sem nazadnje zavihal, ker se je krema dobesedno zažrla vanje. Gotovo bo kdo pripomnil: “Gospod Groen, kako imate lahko vedno tako umazane rokave?”

Življenje je tukaj sestavljeno iz nikoli in vedno. Hrana enkrat “nikoli ne pride pravočasno in je vedno prevroča”, naslednjič pa “vedno pride prezgodaj in nikoli ni topla”. Ljudi sem že previdno opomnil na njihove precej protislovne izjave, ampak z logiko tu ne prideš daleč: “Kaj se spet delate pametnega, gospod Groen?”

Sobota, 5. januarja

Včeraj je bilo spet veselo na večerji: na jedilniku je bil indonezijski nasi goreng. Večina jedcev tukaj je tradicionalistov in jim eksotičnih specialitet nima smisla niti ponujati. Že ob prihodu špagetov na Nizozemsko sredi 60. let so zamudili vlak. Špageti niso šli na njihov prehranjevalni urnik: v ponedeljek pretlačen krompir z endivijo, v torek cvetača z bešamelom, v sredo faširano meso, v četrtek stročji fižol, v petek riba, v soboto juha in kruh, v nedeljo pa pečenka. Če se jim je zahotelo malo razvrata, so v torek jedli faširano meso in se potem lovili ves teden.

Na inozemske čičke-čačke nismo ravno mahnjeni. Ponavadi dobimo en teden vnaprej na izbiro tri različne jedilnike, ampak včasih se kaj zalomi. Včeraj je bil iz neznanega razloga na voljo samo indonezijski pečen riž. Menda zaradi napake pri dobavi. Gotovo ni bil kriv naš kuhar. Torej smo imeli na izbiro nasi. Tisti s posebnimi dietami so dobili kruh.

Izbruhnil je val ogorčenja. Gospa Hoogstraten van Dam — ki vztraja, da jo tako tudi nagovarjamo — je ven izbezala samo koščke pečenega jajca. Van Gelderjeva že ne bo “žrla” nasija, čeprav sicer zlahka zmaže cel kozarec kislih kumaric. Debeli Bakker pa je s povzdignjenim glasom zahteval čez riž pečenkino omako.

Moj prijatelj Evert, ki se nam včasih pridruži pri obrokih, kadar se naveliča svojih kuharskih spretnosti, je nič hudega slutečim sosedom za mizo ponudil pikantno indonezijsko omako sambal. “Bi kdo mogoče malo kečapa na nasi?”

Ko je gospa De Prijker potem v prilogo izkašljala protezo, se je Evert naredil neumnega. Hropečo gospo so odpeljali, Evert pa je protezo, kot da drži v rokah Pepelkin stekleni čeveljc, podajal obedovalcem, češ naj jo pomerijo. In ko ga je vodja oddelka poklicala na zagovor, se je naredil nedolžnega kot jagnje. Celo zagrozil je, da bo stopil do zdravstvene inšpekcije, ker je v zelenjavni prilogi “našel” zobovje.

Pred večerjo sem bil še na čajanki pri gospe Visser. Njeno čvekanje je še bolj omledno od njenega čaja. Natvezel sem ji, da mi je zdravnik rekel, da ne smem jesti kolača. Kako pa to? Odvrnil sem, da zaradi krvne slike, češ da imam povišan sladkor na 20 do 25. Nesmisel sem bleknil, še preden sem dobro pomislil, ampak njej se je zdelo povsem logično. Za domov sem moral vzeti tri kose kolača, ko bo sladkor padel. Zdaj plavajo v akvariju v tretjem nadstropju.


Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in ¼: Kako z življenjem narediti še kaj. Naslov izvirnika: Pogingen iets van het leven te maken: Het geheime dagboek van Hendrik Groen, 83¼ jaar. Prevedla Stana Anželj. Mladinska knjiga, 2017, zbirka Kapučino. ISBN 978-961-01-4080-1, 363 strani, 29,95€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE