Resnost in neresnost predsedniških volitev: Prihaja Ljudmila Novak

6.8.2017 / 06:10 5 komentarjev
Predsedniška kandidatka NSi bo močna toliko kot tisti, ki jo bodo podprli. Samo s podporo svoje stranke ne bo zmagala.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Vstop Ljudmile Novak v predsedniško kampanjo me navdaja z upanjem, da bomo imeli kolikor-toliko normalne volitve. Z vsaj eno žensko in z nekaj kandidati, o katerih je vredno razmisliti. Zelo jasno je tudi, o katerih kandidatih razmislek niti ni potreben. In imeli bomo še en pošten drugi krog.

Pred nekaj meseci sem pisala o gladki blitz-krieg zmagi aktualnega predsednika Pahorja. Vsakomur, ki se je nameraval lotiti kandidature, sem svetovala, naj raje odneha, ker si bo prihranil vsaj nekaj denarja, če že ne časa in živcev.

Dejstvo ostaja, da je Pahor še vedno favorit za končno zmago. Toda njegova zmaga z lahkotnim tekom na 100 metrov ni več tako zelo enostavna in samoumevna, kot se je zdelo še pred meseci.

In čeprav bi bila zmaga kateregakoli drugega kandidata prvovrstna politična senzacija, je kljub temu hudičevo prav, da ima sedanji predsednik države v borbi za drugi mandat resno konkurenco.

Rabimo konkurenco. Pahor sam in mi.

Konkurenco rabi najprej Pahor sam. Močni protikandidati mu bodo namreč ob eventualni zmagi vsaj malo okrepili pozicijo in verodostojnost. Zmaga v resni, ostri, tesni borbi bi mu omogočila, da svojo predsedniško vlogo v drugem mandatu vrne tja, kamor spada. Če se seveda zaveda, da je zašel s poti, in če to sploh želi.

Slabi kandidati pa bi v primeru Pahorjeve zmage samo še oslabili že tako ali tako — po njegovi zaslugi — zasmehovano predsedniško funkcijo.  

Konkurenco pa potrebujemo tudi volivci. Volitve so resna zadeva. Izbirati predsednika države ne bi smel biti glasbeno-plesno-estradni medijski šov v stilu jaz-znam-vse. Samo konkurenca na trgu daje pravo vrednost vsemu na tem svetu. Tudi predsedniškim kandidatom.

Predvolilni pogovori, predstavitve in soočenja kandidatov ne bi smeli biti resničnostni šov, temveč resna debata o vlogi predsednika države — pa če je še tako simbolična.

Roko na srce, takšno — brezzobo, mehko, smešno, neodločno — jo je naredil prav aktualni predsednik sam, ko je izpustil nekaj ključnih priložnosti, da državljanom jasno pove svoje stališče, si pridobi zaupanje in pomaga tudi nevednim, da si v množici mnenj ustvarijo svojega.

Konkurenco rabi najprej Pahor sam. Močni protikandidati mu bodo namreč ob eventualni zmagi vsaj malo okrepili pozicijo in verodostojnost. Zmaga v resni, ostri, tesni borbi bi mu omogočila, da svojo predsedniško vlogo v drugem mandatu vrne tja, kamor spada. Če se seveda zaveda, da je zašel s poti, in če to sploh želi. — [Screenshot: TVS?Fokuspokus]

Kdo so Pahorjevi nasprotniki

Nasprotnikov ima Pahor precej. To niso samo njegovi protikandidati. Tudi vsi mediji mu niso naklonjeni. Mnogi se posmehujejo njegovi kampanji in ponavljajo izjave, kakršna je bila ta Jelinčičeva, da je Pahor “s svojimi populističnimi akcijami razvrednotil predsedniško funkcijo in nas osmešil v tujini” in da v zgodovinski perspektivi “Pahor ne bi bil kralj, temveč dvorni norček”.

Eden od političnih analitikov je celo spomnil, “da Slovenija v tujini nima velikega ugleda, k čemur je prispeval tudi Pahor [in to] ne samo kot predsednik države, temveč tudi kot predsednik vlade. […] Potrebovali bi predsednika z avtoriteto v političnem prostoru in manj na ulici.”

Ob resnem tehtanju osebnostnih vrednot — bolj kot političnih — naj ljudje na volitvah povedo, ali se jim zdi Pahorjev način predsedovanja primeren in vreden njihovega glasu za še en mandat. Že drugi krog volitev bi moral biti jasen signal njegovemu štabu, da njegove politične drže in populističnih, nekajurnih delovnih akcij, na katere povabijo medije, volivci vidijo podobno kot Murkove samopromocijske akcije.

Da se razumemo: prav nič ni narobe, če zna predsednik šivati nogavice, sekati les, pobirati smeti, barvati in še kaj. Ampak za predsedniško funkcijo je to nepomembno. Popolnoma nepomembno.

To bo še zabavno!

Predsednik države je moralna avtoriteta naroda, zato mora biti stabilna, zanesljiva, zrela in kredibilna oseba. Za predsednika države je pomembno, da poleg ustavnih pristojnosti in mednarodne diplomacije, ki mora biti usmerjena v izgradnjo ugleda države, obvlada tudi pravo komunikacijsko pot do državljanov in jim s svojimi stališči osvetljuje tisto, kar ostaja nejasno, zabrisano, izkrivljeno zaradi “interesnih resnic”.

Biti na predsedniški funkciji tiho zato, da na naslednjih volitvah ne izgubiš volilcev, je oportunizem. Tega si človek visokih moralnih in etičnih standardov, kar predsednik države mora biti, ne bi smel dovoliti.

Ljudmila Novak bo močna toliko, kolikor bodo močni tisti, ki jo bodo podprli. Volilna matematika kaže, da samo s podporo svoje stranke ne bo mogla zmagati. 

Koga si bo našel za zaveznika kamniški župan Marjan Šarec, ki stavi na to, da je prišel čas za zamenjavo generacij, še ne vemo. Nedvomno pa je precej takih, ki se z njim strinjajo. Poklicni diplomat Milan Jazbec je žal premalo poznan. Kampanjo bi moral začeti že pred štirimi leti, pa čeprav iz Makedonije, kjer je veleposlanik.

Kaj bodo dosegli drugi, doslej napovedani kandidati, pa bo jasno šele potem, ko se bo treba izkazati z zadostnim številom podpisov.

To bo še zabavno!

Toda biti predsednik države je zelo resna funkcija!


Opomba: Avtorica objavlja svoje tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih (ali izjemoma že v nedeljo) na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE