Timothy Snyder: “Boj se enopartijskega sistema!” [odlomek iz knjige]

13.8.2017 / 06:08 Komentiraj
Stranke, ki so si podredile države in zatrle nasprotnike, niso bile vsemogočne od samega začetka. Izrabile so trenutek.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ameriški zgodovinar Timothy Snyder nam v knjigi O tiraniji z analizo totalitarizmov iz evropske zgodovine 20. stoletja daje lekcije, ki bi se jih morali naučiti tudi v 21. stoletju. Z izkušnjami iz nacistične Nemčije in iz dežel za železno zaveso nam ponuja odgovor na vprašanje, kako ravnati v časih, ko je svet vržen s tečajev.

Drobna, toda pomembnih idej polna knjižica je v ZDA izšla v začetku tega leta in se bliskovito povzpela na vrh lestvic bestsellerjev, le nekaj mesecev pozneje pa tudi v slovenskem prevodu pri založbi Totaliteta.

Knjiga O tiraniji je poziv k neodvisnemu mišljenju in etičnemu ravnanju, poziv k poklicni etiki, pokončni drži in k temu, da se postavimo za svoje ideale.

Timothy D. Snyder je profesor zgodovine na univerzi Yale, specialist za zgodovino 20. stoletja v Vzhodni in Srednji Evropi ter za holokavst in razvoj totalitarizmov. Njegova uspešnica Bloodlands: Europe between Hitler and Stalin je prejela nagrado Hannah Arendt in je prevedena v 31 jezikov.

Timothy Snyder: O tiraniji

Stranke, ki so si podredile države in zatrle nasprotnike, niso bile vsemogočne od samega začetka. Izrabile so zgodovinski trenutek, da so onemogočile svoje nasprotnike. Zato podpirajte večstrankarski sistem in zagovarjajte pravila demokratičnih volitev. Glasujte na lokalnih in državnih volitvah, dokler lahko. Razmislite o tem, da bi kandidirali tudi sami.

Thomas Jefferson po vsej verjetnosti nikoli ni rekel, da je “nenehna pozornost cena za svobodo”, gotovo pa so to rekli drugi Američani iz njegove dobe. Ko o tem reklu razmišljamo danes, si predstavljamo, kako je naša pravičniška pozornost usmerjena navzven, proti zaslepljenim in sovražnim drugim. Vidimo se kot naselbino na griču, trdnjavo demokracije, na katero prežijo nevarnosti iz tujine.

Toda poanta tega rekla je bila povsem drugje: človeška narava je takšna, da je demokracijo treba braniti pred Američani, ki bi izrabili njene svoboščine, da bi jo pokopali. Ameriški abolicionist Wendell Phillips je dejansko rekel, da je “nenehna pozornost cena za svobodo”. Toda dodal je, da je treba “mano ljudske svobode pobirati vsak dan, sicer zgnije”.

Zgodovina sodobne evropske demokracije potrjuje modrost teh besed. V 20. stoletju je bilo nekaj resnih poskusov, da bi se demokracija razširila in postala trajna. Vendar so demokracije, ki so nastale po 1. (in 2.) svetovni vojni, često propadle, ko je oblast po kombinaciji volitev in državnega udara prevzela ena sama stranka. Stranka lahko na krilih ugodnega volilnega rezultata ali ideologije — ali obojega — spremeni sistem od znotraj. Ko so jo fašisti ali nacisti ali komunisti v 30. in 40. letih dobro odnesli na volitvah, je bilo to, kar je sledilo, zmes spektakla, represije in salamarske taktike — opozicije so se znebili rezino za rezino. Večino ljudi so zavedli, nekatere pozaprli, druge pa izigrali.

Junak iz romana Davida Lodgea pravi, da zadnjič, ko se ljubiš, ne veš, da se ljubiš zadnjič. Tako je tudi z volitvami. Nekateri Nemci, ki so leta 1932 volili za nacistično stranko, so se nedvomno zavedali, da bodo to za nekaj časa zadnje pomembne svobodne volitve. Večina pa se tega ni zavedala. Nekateri Čehi in Slovaki, ki so leta 1946 volili za komunistično stranko, so najbrž vedeli, da so volili za konec demokracije, vendar pa je večina vseeno mislila, da jim bo ponujena še ena priložnost. Rusi, ki so volili leta 1990, si nedvomno niso predstavljali, da bodo to zadnje svobodne in poštene volitve v zgodovini njihove države še do danes.

Vsake volitve so lahko zadnje — ali pa vsaj zadnje v življenju tistega, ki izbira. Nacisti so se obdržali na oblasti, dokler niso izgubili svetovne vojne leta 1945. Češkoslovaški komunisti do takrat, ko se je leta 1989 sesul njihov sistem. Ruska oligarhija, ki se je vzpostavila po volitvah leta 1990, še vedno deluje in širi zunanjo politiko, katere cilj je uničenje demokracije drugod po svetu.

Ne pozabi na poklicno etiko

Ko dajejo voditelji negativen zgled, dobi poklicna zavezanost k pravični praksi večji pomen. Težko je spodkopati pravno državo brez pravnikov ali montirati procese brez sodnikov. Avtoritarneži potrebujejo ubogljive javne uslužbence, direktorji koncentracijskih taborišč pa iščejo poslovneže, ki jih zanima poceni delovna sila.

Pred 2. svetovno vojno je bil mož po imenu Hans Frank Hitlerjev osebni odvetnik. Ko je Nemčija leta 1939 zavzela Poljsko, je Frank postal generalni guverner okupirane Poljske, nemške kolonije, kjer so pobili milijone Judov in drugih poljskih državljanov. Nekoč se je pohvalil, da ni dovolj dreves, iz katerih bi naredili papir, ki bi služil za oznanitev vseh eksekucij. Frank je trdil, da mora zakon služiti rasi in da je torej tisto, kar je dobro za raso, pač zakon. S pomočjo takšnih argumentov so se lahko nemški pravniki prepričali v upravičenost tega, da so pravila tu zato, da služijo njihovim osvajalnim in uničevalskim ciljem, namesto da bi jih preprečevala.

Mož, ki ga je Hitler določil za nadzor nad priključitvijo Avstrije, je bil Arthur Seyss-Inquart, odvetnik, ki je kasneje vodil okupacijo Nizozemske. Pravniki so množično prevladovali med poveljniki Einsatzgruppen, posebnih enot, ki so skrbele za masovne umore Judov, Romov, poljskih elit, komunistov, prizadetih in drugih. Nemški (in drugi) zdravniki so bili udeleženi v grozljivih medicinskih poskusih v koncentracijskih taboriščih. Poslovneži iz I.G. Farben in drugih nemških podjetij so izkoriščali delovno silo internirancev iz koncentracijskih taborišč, Judov iz getov ter vojnih ujetnikov. Javni uslužbenci, od ministrov do tajnic, so vse skupaj nadzorovali in administrirali.

Če bi pravniki sledili pravilu, da ni usmrtitve brez procesa; če bi zdravniki uveljavljali pravilo, da ni operacije brez privolitve; če bi poslovneži upoštevali prepoved suženjstva; če bi uradniki zavrnili obdelavo dokumentacije v zvezi z umori, bi nacistični režim veliko težje zagrešil zločine, po katerih se ga spominjamo.

Poklici lahko poskrbijo za etični dialog, ki ni možen med osamljenim posameznikom in odmaknjeno vlado. Če se člani določenega poklica dojemajo kot skupina z vzajemnimi interesi ter z normami in pravili, ki jih vselej zavezujejo, tedaj si lahko pridobijo zaupanje in dejansko tudi neko vrsto moči. Poklicna etika nas mora voditi natanko takrat, ko nam zatrjujejo, da gre za izjemne razmere. Takrat ne moremo reči, da smo “samo ubogali ukaze”. Če člani poklicev pomešajo svojo specifično etiko s trenutnimi čustvi, se lahko znajdejo v situaciji, ko izrekajo in izvajajo stvari, ki bi se jim poprej zdele nepredstavljive.

Timothy D. Snyder je profesor zgodovine na univerzi Yale, specialist za zgodovino 20. stoletja v Vzhodni in Srednji Evropi ter za holokavst in razvoj totalitarizmov. Njegova uspešnica ​Bloodlands: Europe between Hitler and Stalin je prejela nagrado Hannah Arendt in je prevedena v 31 jezikov.

Komuniciraj in klepetaj

To ni samo vljudnost. Je tudi državljanska dolžnost in lastnost odgovornih ljudi v družbi. Je tudi način, kako ohraniti stik z okolico, kako podirati družbene meje in kako razločevati med tem, komu lahko in komu ne smemo zaupati. Če vstopamo v kulturo ovaduštva, nam bo psihološki profil našega vsakdana prišel še kako prav.

Tiranski režimi so se pojavili v različnih obdobjih 20. stoletja na različnih koncih Evrope, vendar imajo spomini njihovih žrtev vsi eno pomembno skupno točko. Naj gre za spomine na fašistično Italijo v 20. letih, nacistično Nemčijo v 30., Sovjetsko zvezo v času Velikega terorja v letih 1937–38 ali komunistične čistke v vzhodni Evropi v 40. in 50. letih, se ljudje, ki so živeli v strahu pred represijo, spominjajo, kako so se do njih vedli sosedi. Nasmeh, stisk roke ali beseda v pozdrav — v normalnem času zgolj banalnosti — so postali zelo pomembni. Ko so se prijatelji, kolegi ali znanci ozrli proč ali prečkali cesto, da bi se izognili srečanju, je strah naraščal. Danes ali jutri ne veš točno, kdo se v Združenih državah počuti ogroženega. A če boš zatrdil, da vsi, si lahko prepričan, da bo nekaterim lažje pri srcu.

Tisti, ki jim v najnevarnejših časih uspe pobegniti in preživeti, običajno poznajo ljudi, ki jim lahko zaupajo. Stari prijatelji so zadnje upanje. Pridobivanje novih pa je prvi korak k spremembam.


Timothy Snyder: O tiraniji. Dvajset stvari, ki smo se jih naučili iz dvajsetega stoletja. Naslov izvirnika: On Tyranny. Twenty Lessons from the Twentieth Century. Prevedel: Luka Novak. Založba Totaliteta, 2017. ISBN: 978-961-94115-7-5, 144 strani, 17,90€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE