Moj prvi šolski dan leta 1976 v Nairobiju

2.9.2017 / 06:08 1 komentar
Ker sva z Ido znali svahili bolje od staršev, sva kupovali zelenjavo in sadje od lokalnih trgovcev. Vse sva obvladali.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Bil je lep sončen dan. Ne vroč ne hladen. Oblečena sem bila v belo oblekico, segala je do kolen, sivo jopico, bele kvačkane dokolenke in modre čevlje. Na rami sem imela lahko šolsko torbico iz blaga. V Hospital Hill School smo dobili seznam trgovin s šolskimi potrebščinami. V posebni trgovini so prodajali šolske uniforme.

Mame sem se držala kot klop. V Nairobiju smo bili že pol leta. Znala sem angleško in svahili. Črnski naglas me je malo begal, kar naprej sem preverjala pri mami, ali prav razumem.

Pričakale so nas italijanske nune in učiteljice. Vsi so bili zelo prijazni. Pokazali so nam učilnice za prve razrede. Če se prav spomnim, so to bile štiri majhne zidane hišice, ena zraven druge. Učilnice za višje razrede so bile barake, malo stran. Šola je izgledala kot velik park. Polno dreves, ob vhodu cerkev, poti med učilnicami, za njimi pa ogromen travnik.

Na pravem avtobusu

Prvi dan smo s starši vred dobili hrano in pijačo. Baje se nisem ničesar niti dotaknila. Po uvodnem delu na travniku so starši tekmovali v prenašanju jajčk na žličkah, skakanju v žakljih in podobnih zabavnostih. Vse skupaj je trajalo kakšni dve uri.

Potem sva se z mamo z avtobusom odpeljali v mesto. Običajno sva se vozili z lokalnim prevozom, ki je bil malo večji kombi, poln ljudi. Dobesedno viseli smo z vozila. Gospe iz našega bloka so se čudile, zakaj se z vsemi temi črnci gneteva v tem kombiju.

Na prvi šolski dan pa sva se na izlet v mesto peljali s pravim avtobusom. Dobila sem nekaj igrač. V šolski uniformi sem bila skoraj ves dan, dokler se ni oče pozno popoldne vrnil iz službe.

Prvi šolski dan v Hospital Hill School leta 1976. Avtorica je tretja z desne, peta z desne njena danska sošolka in prijateljica Ida. — [Osebni arhiv J.J.F.]

Pravljice in igra

Bila sem vesela in vznemirjena. Zdelo se mi je zelo nobel, malo pa me je bilo tudi strah. Mami sem med šolskim letom večkrat povedala, da je šola super, ampak da bi se še bolje počutila, če bi bila ona ves čas zraven.

Moja učiteljica je bila Škotinja. Neskončno prijazna pegasta gospa športnega videza. Sošolci in sošolke pa vseh barv in ras. Južino smo nosili v šolo sami, v pisanih, ličnih lunch boxih.

Ponedeljki so bili rezervirani za verski pouk. Religion day. Gledali smo verske filme. Nastopali so samo črni igralci. Peli smo nabožne pesmi. Vse skupaj se mi je zdelo zelo zabavno. Dan za žur. Nihče nas ni posiljeval z verskimi nauki ali nam pridigal. Vse skupaj je spominjalo na pravljico in igro.

Narobe črke in številke

Šola je bila privatna in prestižna. Si predstavljam, da ne prav poceni. Meni jo je omogočila tovarna Krka. V Kenijo smo prišli leta 1976, kamor so poslali mojega očeta delat v novo tovarno v Nairobi. Angleščine so prej nisem učila, pobirala sem jo sproti šele po prihodu tja.

Kadar sem v šoli pogrešala mamo, pa tudi novomeško babico ter bratranca in sestrično, me je učiteljica tolažila. Spretno je speljevala mojo pozornost drugam. V glavnem smo se igrali, brali so nam pravljice. Učili smo se skozi igro, peli, risali, izrezovali figure in hiše, jih lepili in pisali.

Pozneje, že spet v Novem mestu, so mi v šoli očitali, da nekatere črke in številke pišem narobe. Po afriško. Prizvok ni bil prijazen. Kakšno nasprotje med šolama! V Nariobiju je bilo svetlo, zabavno, sproščeno. Na koncu prvega razreda smo dobili prijazno opisno spričevalo brez ocen. V Novem mestu pa so bile ocene. Vse je bilo strogo, resno in zategnjeno.

Ida

Moja sošolka in prijateljica v kenijski šoli je bila Ida. Danka. Majhna blond deklica je bila iz zelo sproščene, svobodne familije. Po šoli sva se ovijali v kitange — pisana afriška ogrinjala, ki sva jih različno kombinirali, zavezovali v obleke, krila… Ida je bila v kitangi vedno brez spodnjih hlačk.

Potikali sva se okoli našega bloka, še raje pa po njihovi hiši. Ta je bila fantastična. Iz ene sobo v drugo si šel skozi vrt. Meni se je zdela kot pravljični labirint. Starša sta bila dolgolasa arhitekta, vedno na easy.

Z Ido sva preplezali vsa drevesa, se skrivali, lovili, igraje ponavljali snov za šolo. Ker sva znali svahili bolje od najinih staršev, sva kupovali zelenjavo in sadje od lokalnih trgovcev na cesti. Vse sva obvladali.

Danes si v mislih vrtim prizore mojega prvega šolskega dne. Nekoč bi se rada z mamo in očetom in z Ido sprehodila po najini afriški šoli v Nairobiju.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE