To morate videti: Prebujanja Petra Bratuše

6.11.2017 / 06:10 1 komentar
Ekstravaganca nove SLO filmske normalnosti, ki ji kritiki ne morejo in nočejo slediti. Ker je doslej nikoli niso videli.
NAROČI SE PRIJAVI SE

V zadnjem času sem gledal dva nova slovenska filma: Cvitkovičevo Družinico, do depresivnosti morečo socialnokritično družinsko dramo — ki je sicer liga zase v primerjavi s suicidalno strašnim Infernom Vinka Möderndorferja, da ne bo pomote —, in Prebujanja Petra Bratuše, zabavno-grenko psihološko dramo o ljudeh (treh parih), ki jih sociala ne zanima, ker imajo pač probleme sami s sabo.

In kaj se zdaj dogaja s tema dvema diametralno različnima filmoma?

Cvitkoviča so v Koloseju po enem tednu zaradi slabega obiska sneli s programa. Na eni od zadnjih projekcij se je slučajno znašel tudi človek s Slovenskih novic. Sam. Edini v dvorani. Tako so potem objavili tekst z neumnim naslovom Šok v dvorani največjega slovenskega kina.

Šok? Kakšen šok? Ali ni večji šok, da je najbolj gledan slovenski film vseh časov Pr’ Hostar z več kot 200.000 gledalci?

Dodana vrednost socialnega trpljenja

Družinico sem gledal na premieri v Cankarjevem domu. Film sploh ni tako slab, kot bi lahko sklepali po nezanimanju. Ni pa nerazumljivo, da si bore malo ljudi želi hoditi v kino gledat ufilmljeno ekonomsko in socialno trpljenje. To podoživljamo iz dneva v dan že v medijih, pri čemer pa umetniški vtis pri teh temah ni dodana vrednost.

Po drugi strani pa je slovenski film nasplošno tako marginaliziran in izgubljen v poplavi drugih informacij — pa ne samo kulturnih —, da večina ljudi niti ne ve, da je bil posnet in da je na sporedu. In kdo še sploh hodi v Kolosej?

Filmski kritiki in kulturni novinarji se sicer na vse pretege trudijo, da bi o novih domačih filmih povedali nekaj spodbudnega in rojake prepričali, naj grejo v kino. Pa ne grejo. Medijske informacije in mnenja o novih filmih ljudi zanimajo približno toliko kot filmi sami. Tudi publike imajo proporcionalno toliko. Tega tako rekoč nihče ne bere.

Pa tudi če bere, ne razume najbolje. In če že razume, zna tudi prebrati med vrsticami, da kritik dela ustvarjalcem uslugo.

Režiserjeva prtljaga

Tako kot jo jaz zdaj v bistvu delam Petru Bratuši.

Za to imam dve opravičili: prvič, da sva od rosnih let prijatelja, in drugič, ker se mi Prebujanja res zdijo dober film. (Tega sicer ne razglašam naglas, ker mi zaradi osebnih okoliščin ljudje ne bi verjeli, zamolčal pa tudi ne bom.)

Kakorkoli, ponosen sem na Petra — pa tudi žalosten, da je šele pri 55 letih posnel svoj prvi celovečerec (oz. kar dva: drugi je šele v postprodukciji) — in mu privoščim, da bi po partizansko, a profesionalno posnet film z izjemnimi dialogi, v slovenskih filmih neviđenim občutkom za real life in z odličnimi igralci okronal še z dobro gledanostjo v kinu in naklonjenim odzivom kritikov.

V prvem tednu predvajanja v kinu so imela Prebujanja okrog 3.500 gledalcev — kar je za slovensko dramo odlična otvoritev —, bojim pa se, da iz te druge, kritiške moke ne bo kruha. Doslej so namreč film še vsi sesuli.

Zdi se, da kritiki vidijo problem v režiserjevi prtljagi, ker je v karieri snemal v glavnem reklame in kuharske oddaje — in eno TV serijo, ki je bila celo ta hudim intelektualcem še kar simpatična — in da zato nima pogojev, da bi konkuriral na posvečenem terenu umetniškega, no, kulturniškega filma.

Jurij Zrnec kot fotograf Marcel v filmu Prebujanja režiserja Petra Bratuše, po scenariju Petra Bratuše in Špele Levičnik Oblak. Ob Zrncu igrajo še Katarina Čas, Primož Pirnat, Jana Zupančič, Sebastian Cavazza in Saša Pavlin Stošić ter Branko Šturbej in Petja Labovič. — [Fotografija: Felina Films/Karanatanija]

Tam, kjer ni mainstreama

Pa ne, da zdaj rabi mojo obrambo in zaščito! Rad bi samo dopovedal, da se njegov film naseljuje v tisti prazni prostor slovenske kinematografije, kjer ni mainstreama. Kjer ni normalnih, preprostih, straightforward, realnih, profesionalno izdelanih, umetniško in socialno nepretencioznih in resnih, a zabavnih filmov, katerih režiserjem bi kritiki, ki niso bili ravno njihovi sošolci v gimnaziji, lahko očitali samo to, da so prej snemali kuharske oddaje.

Prebujanja so film, kakršnih bi morali štancati na ducate. Naj snemajo tudi umetniške in intelektualne filme, pa žanrske, pa zatežene, pa politično in družbeno kritične, zaradi mene tudi komedije ali celo burleske po slovensko. Naj snemajo vse tisto, ob čemer kritiki že zdaj omedlevajo in kar publika bodisi ignorira ali pa dere v kino in prodaja lastno pamet za trenutek hektične sprostitve. 

Film Petra Bratuše je v tem smislu ekstravaganca nove filmske normalnosti, ki ji kritiki ne morejo in nočejo slediti — ker je doslej na naših platnih še nikoli niso videli.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 5.novembra 2017, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE