Saburo Teshigawara: Utelešenje zraka in še vedno lebdi pri 64 letih

10.11.2017 / 06:08 Komentiraj
Ko sem ga v torek gledala v CD, sem nalašč sedla na balkon. Da bi ga videla pod stropom, čeprav je bil ves čas na tleh.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Beograd, 1996. Bitef. Sedeli smo v teatru. Prijazna in zgovorna oseba je vodila pogovor z redkobesednim gostom. Ne spomnim se, katerega spola je bila oseba, ki je spraševala. Niti tega, ali nas je bilo v prostoru malo ali veliko. Je pogovor potekal sredi dneva? Hmm, morda je bil že večer? Vse se mi je zabrisalo v tistem trenutku. Kot da bi me nekaj nežno izklopilo iz tukaj in zdaj.

Vsi moji čuti so bili osredotočeni na osebo, ki je bila osvetljena s snopom luči. Svetloba ni bila agresivna. Bila je medla in mehka. No, kaj pa če je bil prostor svetel? Osebe, ki je spraševala, se spomnim samo kot glasu iz ozadja, morda iz teme.

Ožarjeni gost je bil v glavnem tiho. Kar sprašujoče osebe ni niti malo motilo. Opisovala je prizor, ko se je moški dal prostovoljno — še več, na lastno iniciativo — zakopati v zemljo. Samo glava je gledala ven.

In potem …

Opisovanje postopka je trajalo kar dolgo, kot da bi bila sprašujoča oseba prisotna ob zakopavanju. “Je res, da so vas na nekaj ur hodili opazovat in vam nosili čaj?” je spraševala gosta. Ta pa je bil še vedno tiho.

Potem je oseba, ki je vodila pogovor v bistvu sama s sabo, opisala ritual čuvanja zakopanega človeka. Kar je trajalo kar nekaj časa.

In potem je ožarjeni tihi gost nenadoma spregovoril: “Hotel sem občutiti, kako je, če telo nima stika z zrakom.” Vsi smo bili tiho. Morda tudi ne. Ob tej izjavi so se čas, zvok, prostor in vse okrog mene izklopili.

Po pogovoru se je nekaj ljudi zgrnilo okrog gosta. Takrat sem bila bolj neposredna kot danes. Če sem le imela priložnost — no, včasih sem si jo tudi sama naredila —, sem se pognala v pogovor z umetniki, ki so me navduševali. Nekaj v meni pa me je takrat v Beogradu ustavilo, da se jim nisem pridružila v pogovoru z gostom. Zdelo se mi je, da tega ne rabim. Da so njegove predstave dovolj.

Bila sem tako zelo osupla in očarana, da niti govoriti nisem mogla. In predvsem ne hotela. Večer pred pogovorom sem videla predstavo Here to Here.

Gravitacija

Nekaj mesecev pred Beogradom je Saburo Teshigawara, tihi gost, nastopil na drugem festivalu Exodos. Takrat je bil prvič v Ljubljani. S predstavo I was Real — Documents. Predstave se ne spomnim več, se pa spomnim, kako sem se počutila ob gledanju. Tako, da vem, zakaj sem bila nekaj mesecev pozneje v Beogradu tiho.

Tema gravitacije — vsaj pri nas — v umetnosti še ni bila popularna. Plesu nekako pritiče, da ga opisujejo s pridevnikom “lebdeče”, če govorijo o plesalki v zraku, kamor jo vrže soplesalec.

Pri Teshigawari pa je to dejanski opis videnega. Naš sodobni ples je bil v 90. divji in močan. Zaletaval se je v odrske in zvočne meje. Zato nas je na trdnih tleh stoječi in hkrati lebdeči Saburo Teshigawara tako osupnil. Drugače kot utelešenje zraka ga ne morem opisati. Njegov ples in koreografije — najraje ga sicer gledam samega na odru — so točno to: vizualizacija zraka. Novinarski naslovi, ki sem jih nedavno brala, so bili v smislu, da je “rojen iz zraka”.

Ne preseneča, da je poleg plesa študiral tudi slikarstvo, vizualne umetnosti. Njegove postavitve koreografije in scenografije so slike, zamrznjene v času. Vedno minimalistične. In vendar gibljive. Ne kitijo ga skoki, navidezna moč. Čeprav ne dvomim, da je močan kot vol.

Mir, ampak ne buto

Ne preseneča me, da je na delavnicah delal s slepimi ljudmi. Seva mir in lebdenje, ki ga pripisujemo plesalcem iz Japonske. Ni buto plesalec. Tisti mir je drugačen. Buto je najprej mir v notranjosti, ki šele potem proizvede minimalne vzgibe navzven. Teshigawara preprosto stoji na tleh in lebdi.

Znan je kot multimedijski umetnik, ki občutek multimedije dosega tako, da ne vidimo nobenih šraufov in mašinerije. Manj je več.

V živo nisem videla koreografij, ki jih je naredil za neoklasične, klasične in postmoderne baletne hiše. Ne vem, kako je, če njega ni na odru in “ga” plešejo drugi. V bistvu me tudi ne zanima. Samo njega bi gledala. Kako rahlo razkreči noge, ko stoji na odru, dvigne roki in … — lebdi. Vsak del telesa posebej.

Leta 2004 je prav tako v Cankarjevem domu gostoval s predstavo Bones in Pages. Ne sprašujte me za detajle, šla sem po lebdeči mir. Po svoj notranji občutek breztežnosti, ko gledam Saburo Teshigawaro na odru.

When I’m sixty-four

Ko sem v torek gledala predstavo Tristan in Izolda v Cankarjevem domu, sem namenoma sedela na balkonu. Da bi od daleč videla te minimalistične slike. Da ga vidim pod stropom odra, čeprav je bil ves čas na tleh.

Ujela sem nekaj pripomb obiskovalcev, češ, da je bil s soplesalko in ob glasbi mogoče malo patetičen. Res? Nisem opazila. Nisem bila pozorna na glasbo, dramaturgijo, koreografijo. Gledala sem slikarja na odru. Vmes pa se mi je zdelo, da lebdi.

Vem, predvidljiva sem. Star je 64 let in še vedno lebdi.

Saburo Teshigawara: Trisan in Izolda. Koreografija: Saburo Teshigawara. Plesalca: Rihoko Sato in Saburo Teshigawara. Glasba: Richard Wagner, odlomki iz opere Tristan in Izolda. Produkcija: Karas. — [Fotografija: Karas/Cankarjev dom]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE