Religija za ateiste: “Naj vsak sam izumi svoj pogled na svet!”

16.11.2017 / 06:08 2 komentarja
Liberalna družba spodbuja pluralizem pogledov na svet, posameznikom pa zagotavlja svobodo, da se uresničujejo po svoje.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ko sem se dvajsetleten enkrat vprašal, kako naj živim in podobne reči, sem se obrnil h gospe Civilizaciji za nasvet. Doživel sem globoko razočaranje. Bila je zelo redkobesedna. Rekla je samo: “Glej, jaz ti zaupam. Se mi zdi …” 

Od večtisočletnega nabiranja človeške modrosti bi pa že kaj boljšega pričakoval! 

Podobno izkušnjo je očitno doživel Alain de Botton, judovsko-švicarsko-britanski “filozof vsakdanjega življenja”. Rodil se je v ateistični družini. V njej je način življenja določala stroga distanca do religije in vera v razum. A glej, če ga ni ravno ta vera vodila do tega, da se mu je — intelektualno ali kakorkoli že — stožilo po religiji.

Sicer še danes deklarirani ateist se je (prav tako v svojih 20. letih) ozrl po pomoč k starim, a ne tako davno pozabljenim modrostim religij.

Neprijetna odločitev

Ko sem naletel na njegovo delo — v veliki meri osredotočeno na vloge, ki jih religija opravlja v družbi in v življenju posameznika, pa tudi na pomanjkanje teh vlog v moderni sekularni družbi —, sem se počutil kar nekoliko ogoljufanega. Bilo je, kot da mi nekdo krade besede z jezika. Takole pravi:

“V modernih sekularnih družbah smo postavljeni pred neprijetno odločitev, da bodisi sprejmemo nekakšne čudne koncepte o nematerialnih božanstvih, ali pa popolnoma opustimo množico tolažečih, pretanjenih ali zgolj preprosto očarljivih ritualov, ki jim v sekularni družbi le stežka najdemo ustreznice.”

In še:

“Religije nosijo s seboj preveč kompleksnosti, modrosti in bogastva, da bi jih prepustili zgolj tistim, ki slučajno verjamejo v njihove nauke.”

Dobro živeti ni mačji kašelj

V knjigi Religion for Atheists (v slovenščini je še ni) in v mnogih predavanjih in filmčkih, ki jih s svojo ustanovo The School of Life objavlja na spletu, podrobneje razdela svojo vizijo:

“Sekularna družba je bila po krivici osiromašena za široko paleto praks in vsebin, ki jih ateisti običajno zavračajo, ker se zdijo preveč povezane z religijo. Začeli smo se bati besede morala. Vihamo nos, ko pomislimo na pridiganje. Bežimo od ideje, da bi umetnost morala biti poživljajoča ali da bi morala imeti etično poslanstvo. Ne romamo. Ne znamo graditi svetišč. Nimamo mehanizmov za izražanje hvaležnosti. Redko pojemo skupaj z neznanci.”

Da, opustili smo domišljene rituale, opustili smo moraliziranje, opustili smo mnogo stvari, ki bi nam pomagale lažje in bolje živeti. Dobro živeti ni mačji kašelj.

Alain de Botton: Religija za ateiste. Vodič za uporabo religije za neverujoče. Hamish Hamilton, 2012.

Sedem grehov in kreposti

Eden od problemov pri dojemanju nazorskega pluralizma, ki nas očitno sili v takšno opuščanje, tiči tudi v naivnem prepričanju, da z zavračanjem javnega izpostavljanja določenih vrednot razumno zadostimo našim visoko čislanim liberalnim principom.

Ne. Namesto preudarnega razmisleka o naselitvi javnega prostora ga prepuščamo logiki trga. Na njej pa ni nič kaj dosti vzvišenega. Ravno obratno.

Logika trga oz. trženja cilja tisti del človekove narave, ki je vsaj odkrito ne želimo ravno izpostavljati: pohlep, požrešnost, zavist, napuh, pohota, lenoba. Dodajmo še jezo, pa imamo sedem smrtnih grehov, ki nas spet pripeljejo k religiji.

Mar se ne bi namesto človeškim šibkostim raje pustili nagovarjati njihovim nasprotjem — sedmim krepostim?

Živimo v odprti, liberalni družbi, kjer spoštujemo in spodbujamo pluralizem pogledov na svet, predvsem pa posameznikom zagotavljamo svobodo, da se na svoj način uresničujejo.

V imenu te svobode odrivamo na stran poudarjanje morebitnih skupnih vrednot, s tem pa se oddaljujemo tudi od razumevanja nas samih kot skupnosti. Odrivamo vse, kar bi posegalo v zasebno: “Naj vsak sam izumi svoj pogled na svet.”

Kaj je zapisala Tradicija?

Kako naivna in nerazumna zahteva! Kaj pa je vendar počelo človeštvo zadnjih nekaj tisoč let, če ne nabiralo modrosti, oblikovalo rituale, se učilo iz izkušenj, spoznavalo človeka, da bi mu v prihodnje prihranilo bridkosti, skozi katere je enkrat že moralo iti?

Če sem prav razumel, mi družba zaupa, da se bom v pičlih 30 letih življenja, ko bi naj dosegel neko relativno zrelost, tako rekoč sam domislil takšne umetnosti življenja, ki se bo po kakovosti zmožna kosati s tisto, ki jo je v vsaj stokrat daljšem časovnem obdobju in na vzorcu neprimerno večje množice ljudi že zapisala Tradicija?

Verjetno bi se moral počutiti počaščenega, da mi izkazuje tolikšno zaupanje. Pa vendar: še bolj bi bil počaščen, če bi me za svojega člana priznala tista družba, ki bi premogla toliko razuma, da mi zaupanja ne bi izkazala.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE