28. Liffe (2.): LJ Kinovember, MB Naberšnik (pa Kentaki Frajd Čikn, čuj!)

17.11.2017 / 06:08 1 komentar
Kino je v ekonomiji prostega časa podobno gor plačal kot mediji. Lepo je biti na tekočem, ampak kdo ima za to še čas?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Videti 100+ filmov v 12 dneh je nemogoče. Težko je narediti že samo selekcijo 10, 15, 20 filmov. Letos sem si jih splaniral 18, nazadnje pa jih bom videl “samo” 14 ali 15. Do trenutka, ko to pišem, sem jih videl 10 in samo eden od njih — pa ravno slovenski! — je bil slab.

Pa vendar imam neprijeten občutek, da bom zamudil kdo ve koliko dobrih. Kampanjsko obiskovanje kina je zame problem. Preveč naenkrat. Sicer sem že od nekdaj hvaležna publika in verjetno nadpovprečen ljubitelj filma, žal pa tudi novodobna žrtev spremenjenih lifestyle (liffestyle) navad.

Vem, o čem govorim, ker je kino v ekonomiji prostega časa podobno gor plačal kot mediji. Lepo je biti na tekočem — ampak kdo ima za to še čas?

Sam pri sebi priznam, da se mi ne ljubi podrobno informirati o vseh 100+ filmih na sporedu 28. Liffa. To bi bil cel projekt! Že tako ali tako imam slabo vest, da kinovembra hodim 1,5-krat na dan v kino. Kot da nimam kaj pametnejšega početi v življenju.

Sorry, Simon.

Lepo je biti medijski sponzor

Zgodbo o 28. Liffu bi lahko začel tako kot lani:

“Letos bomo na Fokuspokusu pokrivali tako imenovani LIFFE, LIFFe, Liffe, Life, whatever — izgovori ‘líf’ —, kar je kratica za ‘Ljubljana International Film Festival’, ‘ljubljanski mednarodni filmski festival’ (ex-FAF) nesrečnega imena.”

In še, da to “ni festival”, temveč “12-dnevni neglamurozni dopolnilni program oz. priboljšek siceršnje filmske ponudbe.”

Pa ne bom tako začel. Začel bom z medijskimi sponzorji. Recimo z Delom.

Če častitljiva medijska hiša ne bi bila medijski sponzor, mi nikoli ne bi prišla v roke njihova nova tiskana edicija Lublanske novice. Prelistal. Namen dosežen. Grozno. No, smešno. Kaj vse se spomnijo!

Naprej. Če Delo ne bi bilo medijski sponzor, bi njihova fantazmagorična korporativna kampanja z Alijem Žerdinom (ter Sabino Obolnar in Bojanom Budjo) pod naslovom Stojimo za svojimi besedami (“Zato nam zaupa več kot 1,2 milijona bralcev.”) že zdavnaj utonila v zasluženo pozabo. Tako pa nam to ne totalno fake, zato pa totalno zmanipulirano število bralcev — tedenskih, vseh Delovih edicij, tiskanih (prodanih izvodov plus izvodov za zavijanje solate) in digitalnih (vključno z vsakim naključnim klikom vred) — zdaj kažejo z Žerdinovo podobo pred vsakim filmom.

Tudi če publika tega sploh ne opazi, bo Delu kmalu zaupalo več filmskih gledalcev na Liffu kot pa bralcev Dela.

Jasno, da so take firme medijski sponzorji. Festivali niso hec. Edino, kar šteje, so filmi, ne pa te brezvezne festivalske parafernalije. In glavno, da so sponzorji zadovoljni. Tudi če v Komuni predvajajo njihove oglase skoraj brez zvoka.

Mariborski film

Marko Naberšnik je posnel tak mariborski film. Maribor je seveda zlahka zanimiva filmska, filmična, filmogenična lokacija že v vizualnem in v jezikovno-narečnem smislu, kaj šele v vsebinskem — s svojo delavsko in solidarnostno, a tudi prisrčno butasto zajebano socialo.

In točno to vidimo v filmu Slovenija, Avstralija in jutri ves svet, ki se dogaja kje drugje kot nekje na desnem bregu — na Studencih, Pobrežju ali Teznem —, odkoder pač seže pogled (skozi daljnogled) do Pohorske vzpenjače.

To pa je tudi vse. Čeprav je znaten napredek v primerjavi z Zupaničevimi Barabami!, verjetno prvim sodobnim mariborskim filmom.

Nič hudega, če se je Naberšnik odločil, da enkrat za spremembo posname resen film (za razliko od Petelinjega zajtrka) in malo manj epskega (za razliko od Šanghaja). Nič hudega, če se je odločil, da bo zajahal slovenski novi val socialnih filmov. Vse to bi mu po dosedanjih filmih v bistvu moralo ležati. Pa mu očitno ne.

Postkoitalni čik

Za začetek, lahko bi se malo bolj potrudil s scenarijem in glavne like skozi film malo bolj v finese profiliral. Aljoši Ternovšku kot cinično pragmatičnemu guruju mrežnega marketinga sicer ne, zato pa obema drugima glavnima vlogama — Juretu Ivanušiču in Minci Lorenci kot Borisu in Vesni Jenko — manjka prepričljiva psihološka logika. V filmu rasteta in se spreminjata tako, kot jima veleva zaplet. Po dobri uri in pol mora biti filma vendarle nekako konec.

Pa tudi s samimi igralci bi se Naberšnik moral bolj potruditi. Da so sami po sebi dobri in profesionalci, sámo po sebi ni dovolj. Lahko bi iz njih potegnil več.

Če po čem, si bom ta film zapomnil po pogovoru o Colonelu Sandersu, ustanovitelju Kentucky Fried Chickena, ki ga marketinška prasička po priložnostnem seksu načne s takrat še zabluzenim kolegom.

Tako butastega, za lase privlečenega dialoga že dolgo nisem slišal v filmu. Ker se režiser in scenarist (Naberšnik & Naberšnik) nista mogla zmeniti, ali naj to izpade ironično ali cinično, veselo ali žalostno, in to tudi povedati igralcema.

Takrat bi tudi mi v kinu šli najraje ven na obvezni postkoitalni čik.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE