28. Liffe (3.): Za otroke gre. Za Burgerjevega Ivana in Bičkovo Družino.

19.11.2017 / 06:08 Komentiraj
Filmska fikcija proti dokumentarni zgodbi. Oba težka. Fascinantna. Pogumna. Tvegana. Mejna. In vredna vsega spoštovanja.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Nova slovenska filma Ivan režiserja Janeza Burgerja in Družina Roka Bička, nagrajena že na letošnjem Festivalu slovenskega filma v Portorožu, se oba začneta s porodom. In v obeh gre za otroke.

A tu se podobnosti končajo. Ivan je igrani, Družina dokumentarni film.

Med gledanjem Ivana sem bila ves čas v krču. Mlada in molčeča ženska rodi fantka. Preden v filmu sploh kaj spregovori, iztisne samo kakšen krik, vzdihljaj, medmet. Pozabite na solze sreče in sijaj v očeh zmatrane mame, ko ji po porodu dajo otroka v naročje.

Kar naprej kliče nekoga, ki ni dosegljiv. Sčasoma ga sliši in vidi. Vmes je pretep, varna hiša in kup zapletov. Mara je mlada ženska, ki je zrasla v rejniških družinah. Nikogar in ničesar nima v življenju. Zaljubi se v starejšega moškega. Njegovi finančni podvigi so ga pripeljali v zapor, njegovi pajdaši so nevarni nasprotniki.

Vse za otroka. Ampak res vse.

Ljubezen ni enostranska: tudi “tajkun s človeškim obrazom” vidi v ljubezni do Mare in njunega dojenčka — pa tudi v trezorju, kjer je spravljena vreča denarja — možnost za novo življenje.

Toda v središču filma je Mara. Molčeča, sama, vztrajna, zaljubljena, zlomljena in izgubljena, na koncu odločena in na bistveno osredotočena ženska.

Kompleksen lik osupljivo in brez kančka dvoma nosi Maruša Majer. Njenega starejšega ljubimca prepričljivo igra Matjaž Tribušon. Kar nekaj velikih igralcev se pojavi v filmu. Četudi v samo enem prizoru svoje delo odlično opravijo.

Mara zastavi za Ivana vse. Ampak res vse. Zakaj ne odide v tople države z moškim, ki ima denar in ju ima rad? Nenazadnje ji je njegov denar — in predvidevam, da tudi šarm — vrnil Ivana. Zakaj za boga milega si ne omogoči brezskrbnega družinskega življenja, ki ga sama nikoli ni imela, sem mlela sama pri sebi. V domišljiji sem preigravala variante, kako bi jaz sama v realnih življenjskih okoliščinah sledila filmski junakinji. Kaj vse mi je šlo po glavi, raje ne napišem.

Film mi ni dal miru. Če kaj, potem vsekakor razumem, kaj vse je Mara naredila za otroka. Ni je zanimal denar. Ni je zanimalo brezskrbno življenje z moškim, ki bi z njo in z otrokom živel daleč od denarja iz sumljivih poslov. Tako pusti denar njemu (ali njegovim zasledovalcev). Njo zanima samo Ivan. Da ne bo tako gor rasel kot ona.

Krči popuščajo, Mara pove več. Vidimo nasmeh, načrt. In kako jo — zamegljeno — gleda Ivan.

Zgoraj Maruša Majer v vlogi Mare v igranem filmu Ivan režiserja Janeza Burgerja. Spodaj prizor iz dokumentarnega filma Roka Bička Družina.

Drugič in drugače

Dan po Ivanu je bila na sporedu Družina. Roka Bička sem si zapomnila po odličnem prvencu Razredni sovražnik.

Dokumentarec Družina je nastajal več kot deset let. Režiser je družino Rajk upodobil že leta 2007 v študentskem filmu. Posebna mama, poseben oče (ki je med snemanjem umrl), poseben sin — in še en sin, ki je drugačen. Matej Rajk skrbi za družino in si obenem ustvari svojo.

Film se začne z rojstvom hčerke. Potem vidimo posnetke veliko mlajšega Mateja. V glavnem spremljamo družino pri vsakdanjih opravkih. Kamera je jim sledi tudi na pogovor s strokovno sodelavko CSD, ki sprašuje Mateja, ali je doma razumljen, ali ga podpirajo. Pravi, da ga ne razumejo. Oče doda, da ga podpirajo po najboljših možnostih.

Med filmom se počutim nelagodno, ko jih kamera spremlja po njihovem razmetanem in obrabljenem domu. Vse se zdi staro in umazano. Se zavedajo, kaj pomeni kamera, ki jih spremlja? Ali vejo, da bo iz njihovega vsakdanjika nastal film, pomislim?

Vem, da Matej ve. Razsoden je v kaosu vsega, kar se mu dogaja. Kot glava družine se razide s svojo punco, potem pa spremljamo njegovo družino in kalvarijo.

Večina pogovorov se vrti okrog stikov s hčerko. Vpletena je njegova nova ljubezen, nov mamin fant in CSD. Matej se na koncu odloči pragmatično in v dobro hčerke. Težka, trezna in boleča odločitev. Film se konča s posnetki Mateja v mlajših letih.

Tvegana in mejna filma

Matej kot mladostnik ima streho nad glavo in hrano za pod zob, toda obkrožen je s staršema in bratom, ki morda nimajo prave diagnoze. Downov sindrom in druge posebnosti? Zunanjih posnetkov je malo, ves svet je stanovanje. Med filmom me že vse me boli od voyerizma.

Med pogovorom po filmu izvem, da družina živi izolirano. “Domačini jim pravijo Adams family,” pravi Biček na pogovoru.

Vsi udeleženci so videli film, preden je šel v javnost. Domačini se zdaj z njimi pogovarjajo, prej so se jim izogibali. Gre za redek primer posebnih staršev z otrokom, ki to ni.

S pomočjo filma zdaj Rdeči križ zbira denar za Rajkove. Za obnovo njihove hiše. V pogovoru z gospema z RKS sem slišala tako žalostne stvari, da jih ne morem zapisati. O družini, o njihovih sorodnikih, o Mateju — in o Roku, ki se z njimi še vedno druži in jim pomaga.

Pri vseh svojih razlikah sta oba filma težka in fascinantna. Pogumna. Tvegana. Mejna. Vredna vsega spoštovanja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE