28. Liffe (4.): Ne gre vedno za otroke in družine. Včasih gre za film.

22.11.2017 / 06:08 Komentiraj
Ali je družbena kritičnost precenjena? Je to samo poza, s katero damo družbi vedeti, da nismo brezčutni do prikrajšanih?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Slovenski film postaja vedno bolj družbeno aktualen, da ne rečem aktualističen. Ukvarja se z realnimi problemi. S slovensko realnostjo. Z revščino, brezposelnostjo, gospodarskim kriminalom, fizičnim in psihičnim nasiljem.

Slovenska kinematografija posplošeno rečeno — ne vsi filmi, da ne bo pomote — prikazuje ljudi, ki so se znašli v vakumu poenostavljenih vrednot postsocialistične tranzicije in konsolidacije roparskega kapitalizma. Ljudi, ki jim nevzdržna sociala uničuje intimne odnose in jih potiska v abnormalne situacije. Že nekaj let gledamo normalne posameznike, ki jih je življenje nič krive strmoglavilo na margino, in lepo rejene šefe in tajkune in druge nadpovprečno iznajdljive deprivilegirance.

Prav je, da se nacionalna kinematografija s tem ukvarja. Še predobro pomnimo čase, ko slovenski film ni imel veze z realnostjo. Bil je znan po tem, da je bil bigger than life — a življenja v filmih ni bilo.

Razumljivo in pohvalno

Na letošnjem 28. Liffu so bile vsaj tri take socialne drame: Naberšnikova Slovenija, Avstralija in jutri ves svet ter Burgerjev Ivan in Bičkov (dokumentarec) Družina. Vsak po svoje žalosten in pretresljiv — čeprav po mojem ne enako prepričljivi.

Nedavno sem gledal tudi Cvitkovićevo Družinico. Podobne tematike se je že pred tremi leti lotil Möderndorfer z Infernom, lani pa recimo Šmid in Buh z Anino provizijo — ki je sicer nisem (in ne bom sploh) gledal.

A fenomen novih slovenskih socialnih filmov ni njihova družbena kritičnost. Razumljivo in pohvalno, da se lotevajo aktualnih družbenih tem — čeprav te niso edino, kar bi filmarje lahko zanimalo.

Fenomen je, da je družbena kritičnost po eni strani priznana in da celo velja za nekaj, kar ljudi zanima in prodaja —, slovenskim filmom pa po drugi strani prav nič ne pripomore h gledanosti. Ker v filmih to ljudi očitno ne zanima.

Ali je družbena kritičnost precenjena?

Vsi omenjeni filmi sicer niso genialni, se mi pa vendarle zdi sumljivo — če že ne nerazumljivo —, da ljudje tega ne marajo gledati.

Ali je družbena kritičnost precenjena? Ali je to mogoče samo poza, s katero damo družbi vedeti, da nismo brezčutni in nesolidarni s prikrajšanimi? Ali je družbena kritičnost kot nekaj zaželenega ali celo zapovedanega omejena na medije in družbena omrežja in konverzacijsko šimfanje v lokalih? Je morda socialni senzacionalizem?

Ali z družbeno kritiko na račun slovenske realnosti pretiravamo in posplošujemo? Ali šele indiferentnost do družbene kritičnosti v slovenski kinematografiji dokazuje, da v resnici mislimo, da ni vse tako grozno in brezizhodno, kot sicer šimfamo?

Zofka Kveder, Harvey Weinstein

Naslednji fenomen novega slovenskega filma pa je fokus na družino. Družino kot klasično, tradicionalno osnovno družbeno celico. Kot skupnost dveh odraslih heteroseksualnih oseb z otroki.

Družinski odnosi med odraslim moškim in odraslo žensko in odraščajočimi otroci seveda znajo biti zelo filmični, v danih situacijah celo dramatični.

Pa vendar se mi nekateri novi slovenski filmi zdijo takšni, kot da bi jih mentalno sponzorirala stranka Aleša Primca, da bi nam nazorno prikazala, kakšno trpljenje lahko doleti ljudi, ki so si dovolili — ne nujno po svoji krivdi, seveda — razrahljati družinske vezi.

Na eni strani se družba posmehuje fanatikom à la Gibanje za otroke in družine, po drugi pa snema filme — z moralno in finančno podporo države —, ki govorijo točno to, kar Primc sicer ne najbolj prepričljivo razlaga.

In ko so te mizerabilistično poenostavljene usode — vredne Zofke Kvedrove, ne Harveyja Weinsteina — posnete, jih taisti sloj, ki jim gre Angelca Likovič tako na živce, na vse pretege hvali, medtem ko jih preostanek nezainteresirane Slovenije praktično ignorira.

“Pomagajmo družini!”

Meni se to zdi čudno. Vrednote so nekonsistentne in zmedene in porazdeljene brez vsake jasne zveze s socialnimi, kulturnimi in intelektualnimi mejami med sloji — vsaj takimi, kot si jih čez palec pač predstavljamo.

Če se vrnem h konkretnemu filmu. Najbolj drastičen primer totalne kontroverznosti vrednot je Bičkov dokumentarec. Najkrajši možni opis filma Družina je, da gre za resničnostni šov za socialno čuteče intelektualce. Režiser v objektivističnem stilu navidez neprizadeto — nekaj let, deset let, koledarskih — snema nezaigrano, naključno, imetja in čustev okleščeno, v usodo vdano življenje družine mladeniča z umsko hendikepiranimi starši in bratom.

Seveda vedo, da jih snema, vendar se ne pustijo motiti. Niso taki ekshibicionisti kot v resničnostnih šovih, ni pa to daleč od tega. Niso samovšečni pozerji kot tisti v Kmetiji, o katerih poročajo v Slovenskih novicah, da so se sprdnili in pod odejo kavsali, so pa ljudje, ki od nas gledalcev pričakujejo — ne nezasluženo — vsaj sočutje, če že ne kaj drugega. Pred filmom namreč publika dobi letake območnega združenja Rdečega križa v pozivom “Pomagajmo družini!” in tekočim računom in telefonskimi številkami.

Cinéma vérité/charité

Prav. Ljudem, ki živijo v pomanjkanju, pomagajo mediji, ki v navezavi s podjetji organizirajo dobrodelne akcije. Pomagajo jim trgovci, ki nas spodbujajo k nakupom tako, da del izkupička namenjajo prizadetim. Pa naj jim še filmarji.

Res pa je, da je dobrodelnost tudi edini razlog, da bi človek šel sploh gledat film, ki je v imenu dobrodelnosti in lepodušnosti intelektualcev gladko zaobšel ne samo pravico do zasebnosti in varovanja osebnih podatkov ljudi z imeni in priimki, ki morda še niso slišali, da se ne morejo z uslužbenkami CSD z imeni in priimki pogajati o stikih z mladoletnimi otroki z imeni in priimki, temveč tudi filmsko umetnost — če žanra cinéma vérité niti ne omenjam.

Nastopajočim v tem filmu — pardon: udeležencem snemanja — želim vse dobro. Vendar ne gre vedno za otroke in družine. Včasih gre tudi za film. Ker če bo šlo tako naprej, bodo v resničnostnih šovih nastopali ne več samo ljudje s 100 kilami preveč, temveč tudi umsko hendikepirani. Mi pa bomo prikovani pred TV začeli tekmovati, kdo jim bo znal bolj pomagati.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE