Beneški bienale: Kuratorke, kustosinje, umetnice in Autorice brez okusa

25.11.2017 / 06:10 Komentiraj
Kulturniška mafija ni zelo drugačna od gospodarske, le da se obrača manj denarja. Gre za oblastniško orgijo norih žensk.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Beneški Biennale d’Arte se izteka. Letošnjega (57.) po naslovom Viva arte viva bodo zaprli jutri, 26. novembra. Obiskovalcev je še vedno zelo veliko, saj gre za eno največjih likovnih manifestacij na svetu.

Bienale se še vedno širi — tako prostorsko kot po številu držav (letos 86, med njimi prvič Nigerija, Kiribati ter Antigua in Barbuda). Že dolgo tudi Slovenija, ki jo je letos zastopala avtorica Nika Autor v kompleksu Arsenale.

Bolj kot na sam Bienale je pozornost svetovne likovne javnosti usmerjena na problem, kdo je kurator Bienala, slovenske likovne javnosti pa, kdo je kurator slovenske udeležbe. Generalna kuratorka Bienala je Christine Macel, sicer glavna kuratorka pariškega Centra Georges Pompidou.

Minister za kulturo Anton Peršak je imenoval direktorico Moderne galerije Zdenko Badovinac za slovensko komisarko na 57. Bienalu, na njen predlog pa imenoval za kustosinjo dr. Andrejo Hribernik, direktorico Koroške galerije likovnih umetnosti.

Splošna ugotovitev je, da o razstavljalcih odločajo ženske brez okusa.

Refleksija družbene stvarnosti?

Slovenska zastopnica na Beneškem bienalu Nika Autor je uradno predstavljena takole:

“Nika Autor svojo umetniško prakso razume kot refleksijo družbene stvarnosti, ki prispeva k upiranju pogleda in ostrenju misli, k opolnomočenju in podajanju glasu in podobe neslišnemu in nevidnemu. Leta 2008 je končala študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani in leta 2016 doktorat na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Je soustanoviteljica in članica Obzorniške fronte, kolektiva ustvarjalcev s področja filmske, kulturne in politične teorije in umetnosti. Njena dela so vključena v zbirke Moderne galerije, Mednarodnega grafičnega likovnega centra, Koroške galerije likovnih umetnosti in zasebno likovno zbirko RIKO. Za svoje delo je prejela Priznanje Riharda Jakopiča, Prešernovo nagrado Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, Priznanje za pomembna umetniška dela Univerze v Ljubljani in Priznanje Franceta Brenka za izjemne dosežke na področju filmske kulture.”

Nika Autor na Beneški likovni bienale ne spada. Njeno ustvarjanje je izrazito filmsko. Lahko bi se udeležila kakšnega filmskega festivala, pa še to ne igranega, temveč dokumentarnega. Če grem v opero, vem, da bom gledal opero — ne drame.

Vsesplošna shizofrenost slovenske likovne scene se vehementno in neodgovorno, pa tudi oblastniško perpetuira z enega položaja na drugega. To je prepričljivo pokazal propad sodobne grafike na pravkar končanem Ljubljanskem grafičnem bienalu.

Kaj hočemo. Imamo oblastniško umetniško orgijo norih žensk, ki očitno uspešno obletavajo hitro menjavajoče se ministre in ministrice in jih vodijo in usmerjajo tako dolgo, dokler ti ne popustijo in jim dajo še naprej mir in položaj, predvsem pa oblast in denar.

Kulturniška mafija ni bistveno drugačna od gospodarske, samo da gre za manj denarja.

Nika Autor: “Speak nothing. Know nothing, know nobody.” — [Reprodukcija: Obzorniška fronta/OF]

Šolska naloga

Nika Autor ni likovna ustvarjalka, umetnica. Njen film je na Bienalu moteč. Je kot kakšna šolska naloga kompilacijskega značaja, obložena z vrsto citatov s številnimi posnetki na temo vlaka.

Zadnji del naj bi aktualiziral begunce, a tudi to naredi na obroben način, povsem zunaj tistega begunskega “navala na vlak” kot dramatizacije in vsebinske osmislitve zgodovinskega okvirja, ki ga v resnici gledamo namesto osrednje “slike”. Dejanske politične, družbenokritične, socialne note ni  — in je ne občutimo niti približno tako kot v preprostih, vsakdanjih novinarskih poročilih.

Nika Autor ostaja hladna, neprizadeta, neobčutjiva. Zanjo je pomembna slikanica, sestavljanka že obstoječega, dopolnjena s sličicami znanih filmskih igralcev, kot da izbira podobe nogometašev v čokoladicah za svetovo prvenstvo v nogometu v Rusiji 2018.

Takšna je slovenska umetniška in kuratorska mentaliteta: navzven podkrepljena z nekakšnimi citati iz tujega tiska, kam “slovenski paviljon” na Bienalu spada — menda celo na peto mesto

Toda resnica je v tem, da slovenski paviljon ne obstaja. Obstaja samo platno in filmska projekcija. To je treba reči, ker je strah, povedati po resnici, v Sloveniji prehud. Saj veste, kako je, če vladajo čarovnice. Nekoč so jih pred Magistratom kurili po nedolžnem — danes pa bi vse vedele, zakaj.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v petek, 24. novembra 2017, pod naslovom Beneški likovni bienale bolj kot sračje gnezdo vsakršnih idej. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE