Primer Hostla Celica: “U ovoj zgradi Janša je jednom pojeo ćuftu.”

1.12.2017 / 06:10 2 komentarja
Alterscena vedno najde pot. Jonas Ž. naj updata svojo definicijo, da so alternativci “grde pičke in tipi brez denarja”.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Včeraj sem debelo pogledal, ko sem izvedel, da obstaja Društvo političnih zapornikov in drugih žrtev komunističnega nasilja. Berem kje drugje kot na Novi24TV.si:

“[DPZŽK] je bilo ustanovljeno oktobra 2016, vidnejši člani društva pa so poleg [predsednika Davida] Tasiča še Janez Janša, Justin Stanovnik, Anton Drobnič, Andrej Aplenc, Tone Krkovič in Stane Štrbenk.”

Kakorkoli že, Društvo je del nenačelne koalicije kulturnikov in alternativcev, ki protestirajo proti Jankovićevi nameri, da proda znamenito in med mladimi turisti priljubljeno Celico — hostel na Metelkovi, preurejen leta 2003 iz nekdanjega vojaškega zapora v kompleksu bivše kasarne JLA, poskvotane leta 1993.

Sedanjemu najemniku prostorov, podjetju TJs, ki je v lasti direktorja ŠOUhostla Tomaža Juvana — ki mu je ŠOUhostel prodal ustanoviteljski delež v ŠOUhostlu (torej pravico do upravljanja Celice) za 290.000€ — poteče pogodba 31. decembra letos.

Mesto proti civilni družbi

MOL je skratka na svojih spletnih straneh 20. novembra objavila oglas, da namerava na javni dražbi 14. decembra prodati 980 m² velik objekt na Metelkovi ulici 8 po izklicni ceni 2.340.000€. Zainteresirani dražitelji (in uveljavitelji eventualne predkupne pravice) morajo do 11. decembra vplačati oderuško varščino v višini 10% domnevne vrednosti Celice.

Očitno je spet na obzorju konflikt med oblastmi in civilno družbo, ki od daleč spominja na bitko za Rog — le da gre tokrat za drugačna lastniška razmerja, drugačne namene, drugačne ukrepe in drugačno domnevno ogroženo kulturno svetinjo.

Aferama Rog in Celica je skupno kvečjemu to, da civilna družba po eni strani zagovarja status quo z demagoškimi in za lase privlečenimi argumenti o nenadomestljivosti in socialni, kulturnoumetniški in kulturnopolitični pomembnosti objekta, po drugi pa mestne oblasti ne vejo čisto dobro, kaj bi s tem, kar kot lastniki upravičeno terjajo, pravzaprav počeli.

Aktivisti, ki se zavzemajo za Celico, pravijo, da mora objekt ostati v lasti mesta — češ, tako kot “[MOL] ne more prodati Tromostovja ali Nuka” kot ljubljanskih znamenitosti.

Redefinicija alterscene

Leta 2006 sem za Dnevnik napisal zloglasno kolumno pod naslovom Porušite Metelkovo!, zaradi katere me ljubljanska alterscena še danes sovraži.

V izogib sumom, da sem zaradi tistega teksta še danes pristransko in vnaprej nenaklonjen čemurkoli na Metelkovi, moram povedati, da podpiram idejo, da Celica ostane Celica, in da sem v zadnjem letu ali dveh celo bil trikrat na Metelkovi in se vsaj v dveh primerih čisto dobro imel. Prisežem.

Nazadnje sem celo po 30 letih prvič plesal v Menzi pri koritu in potem naslednji dan skoraj napisal tekst z naslovom Dr. Strangedance ali kako sem se naučil imeti rad Metelkovo.

Sicer mi je jasno, da Celica ni ljubljanska znamenitost plečnikovskega kalibra, vendar ne vidim pametnega razloga, da bi mesto prodalo hostel, v katerega mladi turisti z vseh koncev sveta radi zahajajo.

Niti ne mislim, da bi Ljubljana brez Celice v očeh mladih turistov ne vem kaj izgubila. Dejstvo, da se je med obiskom našega glavnega mesta v njej marsikdo nastanil, ne pomeni, da turisti te sorte v Ljubljano sploh ne bodo več prihajali. 

Primer Celice, ki je ne damo, je primer slovenske trme, ki vsaki stvari pripisuje enormen pomen, kakršnega pa v resnici nima in ki ga vidimo samo mi sami. Nisem še bil niti v recepciji ali kaj šele v sobah, ampak kolikor vem, je Celica super. Ni pa zato treba zvoniti že pred točo, ki ne bo večja od Tic Tac bombonov. Brez Celice se ne bo svet podrl.

Alterscena vedno najde pot. Včasih se mi zdijo alternativci najbolj podjetni ljudje v Ljubljani. Jonas Žnidaršič bo moral updatati tisto svojo staro definicijo, da so alternativci “grde pičke in tipi brez denarja”.

V izogib sumom, da sem zaradi tistega teksta še danes pristransko in vnaprej nenaklonjen čemurkoli na Metelkovi, moram povedati, da podpiram idejo, da Celica ostane Celica, in da sem v zadnjem letu ali dveh celo bil trikrat na Metelkovi in se vsaj v dveh primerih čisto dobro imel. Prisežem. — [Fotografija: Marko Crnkovič]

Turistični vlak

Res pa je tudi, da MOL — kot ponavadi in kot še marsikdo — ne obvlada stikov z javnostjo. Ali so v Jankovićevem štabu morda mislili, da ne bo nihče opazil oglasa o prodaji? In sploh, zakaj ne povejo (pravočasno), kaj točno nameravajo doseči s prodajo?

Ali se morda samo hočejo znebiti sedanjega najemnika Tomaža Juvana, ki sicer predvidljivo trdi, da je izklicna cena za najmanj milijon evrov previsoka, in se ne namerava udeležiti dražbe? Zanj seveda ni računice, da bi se mu splačalo kupovati objekt, ki ga ima zdaj samo v najemu za 9.000€ na mesec — pri 23.000 nočitvah na leto.

Morda pa MOL poskuša skočiti na vlak vedno bolj lukrativnega ljubljanskega turizma? Pri približno 60 posteljah to ni nemogoče — a seveda ne po zdaj veljavnih cenah v Celici, ki znašajo od 17€ do 33€ na noč.

Župan Jankovič za Odmeve (1:56–2:22) ni povedal nič jasnega, kaj šele konsistentnega: 

“Najemnika pa lahko dobimo, ali da iščemo novga najemnika, pa se gremo naprej, najemniško razmerje kot ostali prostori, ki jih imamo, ali pa s tem [nerazumljivo], in mora bit hostel, mora ostat kulturni spomenik.”

Novinar je še dodal:

“Župan sicer dvomi, da bodo še letos našli kupca. Če ga ne bodo, pa bodo poiskali dolgoročnega najemnika in hostel obnovili.” 

Jankovićevo nespretno zagotavljanje, da bo Celica ostala Celica, vzbuja sume, da se točno to ne bo zgodilo. Dolgoročni najemnik? Obnova? Ali to pomeni, da se Metelkovi obeta gentrifikacija? Ali vsaj hipsterizacija? Bolj nobel turistični objekt? Ali celo sploh ne turistični, ampak kaj bolj donosnega?

Hudiča! Kaj pa, če se je MOL lotil prebrisano postopne deložacije alterscene z Metelkove tako, da bo postopoma zavzemal teritorij?

Ne vem. Jankovićeva scena naj se nauči komunicirati z ljudmi, alterscena pa tudi. Ampak dokler se tega ne naučijo, bom iz previdnosti raje na strani Metelkovcev in podpiral status quo.

In če bo to kaj pomagalo, naj grejo v španovijo z desničarji in na vhod v hostel obesijo spominsko ploščo z naslednjim literarno-umetniškim napisom:

“U ovoj zgradi Janša je jednom pojeo čuftu.”

V srbščini, da ne bo pomote.

Ponarodela izjava armijskega glasnogovornika, ki je leta 1988 poskušal potolažiti slovenski narod z detajlom o osamosvojiteljevem kaloričnem kosilu, zahteva monty-pythonovsko nadaljevanje.

In če smo že pri tem, naj si izmislijo še Janševe meatballse. Turisti bi bili navdušeni nad to zaporniško specialiteto.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE