Milena, Rac in Dušan so najboljši par

2.12.2017 / 06:10 Komentiraj
Poklon zvezdam in legendam SLO/YU gledališča in filma. Predstave pa ni več na sporedu, za film pa ne vemo, ali sploh bo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Pred štirimi leti smo v ljubljanski Drami gledali predstavo o ljubezenskem trikotniku med upokojeno igralko, njenim možem novinarjem in njenim ljubimcem, upokojenim kapitanom dolge plovbe. Boris, Milena, Radko. Milena Zupančič, Radko Polič Rac in Boris Cavazza igrajo deloma sami sebe, deloma pa fiktivne like v drami, ki jo je napisal in režiral Dušan Jovanović.

Milena in Radko sta bila nekoč par. Boris je bil Radkova poročna priča. Potem sta se ločila, ker je prišel vmes Radkov prijatelj Dušan. S katerim je Milena še danes poročena.

Tako je (bilo) v resnici, v drami pa ne. V drami Boris, Milena, Radko je vse malo res, malo pa ne. Malo za šalo in malo zares.  O nastajanju predstave pa sta Rajko Grlić in Matjaž Ivanišin posnela film — in tako smo po odlični predstavi dobili še odličen dokumentarec Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba. In izjavo Milene Zupančič po premierni projekciji, da so oni trije — Milena, Dušan, Rac — najboljši par.

Perfektno ravnovesje

“Kako boš to naredil, da ne bom jaz? Da se ločim od vloge?” — Tako nekako se glasi dilema ob izbiri obleke in frizure lika, ki ga igra Milena Zupančič. Igra upokojeno igralko, torej tudi sebe, pa vendar ne samo sebe. Rada bi se ločila od vloge, ki jo igra.

Ravno v tem je srž in smetana prepletanja. So in niso oni. Igrajo sebe in igrajo svoje dvojnike. Dilema je temelj vsake gledališke iluzije. V predstavi je bila ta iluzija stkana tako gosto in spretno, da sem bila ves čas na okopih. Ko sem ugotavljala, kaj je res o treh nastopajočih in kaj ni.

Saj sem vedela, da ni pomembno. Pa vendar. Kar me je v predstavi pritegnilo in razveselilo, je bilo ravno to perfektno ravnovesje med liki in igralci. Ljubezen in seks — seveda ubeseden — v tretjem življenjskem obdobju je top tema. Milenini in Radkovi gledališki hčerki (Nina Valič) je bolj nerodno o tem govoriti kot mami.

Kar zna biti odsev realnega. Starši so otroci seksualne revolucije in še vedno bolj odprto in radoživo flirtajo z življenjem. Njihove odrasle otroke pa pri tem marsikaj zavira, so bolj konservativni in zategnjeni od staršev. Toliko žmohta, igrivosti in radoživosti na odrih že lep čas nisem videla.

Podtoni in nivoji

Dokumentarec hrvaškega režiserja Rajka Grlića in mladega slovenskega dokumentarista Matjaža Ivanišina to prepletanje resničnega in izmišljenega še dodatno plastí. Daje zgodbi podtone in poglablja nivoje. O ljubezni, gledališču, umetnosti.

Film se začne z nagovori protagonistov v kamero. O tem, kako je res bilo. Kamera jim med pripravljenjem predstave ves čas sledi — čeprav se zdi, da je nikoli ne opazijo. Kamera je skrita, nevsiljiva, v kotu. Spremlja Dušana Jovanovića, ko kuha in jé, posluša radio z najavo premieri v Drami. Mileno, ko po vaji v temi kadi. Sama. Kot silhueta. Še bolj ostane v spominu prizor z Dušanon po premieri. Sam v kotu. Medtem, ko so vsi na sprejemu. Kamera samo stoji in gleda. Presunljiv prizor.

Prostori filma sledijo vajam, v glavnem se dogaja v gledališču, zaodrju, tudi v restavraciji, na sprehodu v Bohinjski Beli. Rac, ki se v garderobi oblači, Borisa za mizo na vaji. Film teče v ritmu dela, lovi drobce kot glavno dogajanje. Trenutke. Brez patosa, brez pretiravanja, brez klišejev, ki jih lepimo na gledališče in igralce.

Film je subtilen opazovalec nastajanja predstave. Traja 71 minut, zlahka pa bi ga gledala veliko dlje. Enostaven in kompleksen. Zgovoren, ker ne zajema v velike plane in besede. V detajlih in v tišini slika psihološke vinjete, drobce trenutkov minljivega gledališča. Pripoveduje zgodbo z gostovanja, kjer si mož in žena skačeta v besedo.

Od zgoraj navzdol: avtor in režiser predstave Boris, Milena, Radko Dušan Jovanović ter Milena Zupančič kot Milena Zupančič in Milena in Radko Polič Rac kot Radko Polič Rac in Radko v predstavi Boris, Milena, Radko in v dokumentarnem filmu Rajka Grlića in Matjaža Ivanišina Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba o nastajanju predstave Boris, Milena, Radko.

Joie de vivre

Predstava Boris, Milena, Radko je na Dnevih satire Fadila Hadžića v Zagrebu leta 2014 pobrala štiri nagrade: za najboljše besedilo, Radko Polič, Milena Zupančič in Alojz Svete (v vlogi Radkove 97-letne matere) pa za igro. Dokumentarec Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba je dobil nagrado za posebne dosežke na letošnjem Festivalu Slovenskega filma v Portorožu.

Zato ne razumem, da predstave ni več na sporedu ljubljanske Drame in da ni jasno, kdaj in kje si bomo film še lahko ogledali. Pred ljubljansko premiero je bil prikazan samo enkrat v Portorožu in enkrat v Mariboru. Predstava bi se morala preseliti v Špas Teater v Mengeš, pa je to preprečila Poličeva bolezen.

Po premieri mi je Milena Zupančič razlagala, kakšen sprejem so doživeli na projekcijah v Srbiji in na Hrvaškem (v Zagrebu in na Brionih), pa tudi na Kosovu in v Makedoniji. Ovacije, objemi, navdušenje. Sprejeli so jih kot velike zvezde. Kar tudi so. Nesporne zvezde slovenskega gledališča in filma — pa tudi gledališča in filma naše nekdanje skupne države. Legende. Radoživi so, še vedno zelo delavni in nenehno v pogonu.

To je film, ki bi ga morala videti vsa gledališka in filmska publika — mlada in stara in tista srednjih let. Vsi. Ker nas vse nagovarja in se nas dotika. In ker je dokument generacije, ki bo svoj joie de vivre in ustvarjalno potenco nekega časa odnesla s sabo v pozabo.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE