YU je crknila 29. novembra 2017: “Zamnom, tifusari! Preko vode do slobode!”

4.12.2017 / 06:10 2 komentarja
Praljak je v stilu Fabijana Šovagovića v vlogi Ludega Boškota v Bitki na Neretvi skočil v valove in se klavrno utopil.
NAROČI SE PRIJAVI SE

“Jugoslavije ni več!” je navdušeno razlagal Jože Pučnik leta 1990 po objavi rezultatov plebiscita o slovenski samostojnosti. Zvenelo je dobro in celo resnično. 

Pa je vendar Jugoslavija še bila. Še dolgo. Nesrečna država je formalno in dobesedno še cela leta razpadala in razpadala in (če ne drugje) vztrajala do zadnjega na klopeh za obtožence vsaj v Haagu — dokler ni storila svoj simbolični, tipično patetični balkanski konec prav 29. novembra 2017, na svoj bivši dan republike, natanko 74 let po ustanovitvi na tistem famoznem 2. zasedanju AVNOJ-a v Jajcu — ko je zadnji obtoženec na Mednarodnem sodišču za vojne zločine na ozemlju nekdanje Jugoslavije ob izreku sodbe naredil demonstrativni samomor.

Iz inata.

Ludi Boško

Ko smo leta 2008 z mešanico osuplosti in prizanesljivega smisla za nekoč folklorne jugoslovanske politične vice opazovali novi imidž Radovana Karadžića, ki so ga po desetih letih skrivanja našli sredi Beograda, kamufliranega s sivo brado in dolgimi lasmi, spetimi v palmico, kot namišljenega zdravnika alternativne medicine pod imenoma Petar Glumac in dr. Dragan David Dabić, smo mislili, da smo doživeli že vse, kar bi v zvezi z nekdanjo Jugoslavijo še lahko.

Potem pa tik pred samoukinitvijo haaškega sodišča za zločine v bivši v Jugi doživimo še javni samomor človeka, obtoženega in obsojenega (med drugim) za to, da je leta 1993 dal porušiti znameniti mostarski most.

V Jugoslaviji je imela vsaka stvar svoj simbolični pomen. Rušenje mostarskega mostu je po svoje spominjalo na scenarij z rušenjem tistega drugega mostu na Neretvi, kot si ga je zamislil genialni vojskovodja Tito — ali mogoče scenarist in režiser Veljko Bulajić.

Slobodan Praljak je v bistvu v haaški sodni dvorani v stilu Fabijana Šovagovića v vlogi Ludega Boškota v Bitki na Neretvi zavpil: “Zamnom, tifusari! Preko vode do slobode!”, skočil v valove — in se klavrno utopil.

Clash of Clans

Prizor s Praljakovim samomorom sem namenoma pokazal sinovoma. Zanima me namreč, kdaj se začne v človeku prebujati ta senzacionalistična senzibilnost. Najprej je bilo videti, da bo zanimalo oba, vendar sta bila potem razočarana. “Kaj pa je to takega?” je pripomnil starejši — ki ima že tudi cinične popadke —, mlajši pa je samo vprašal: “Zakaj pa ni takoj dol padel?” — in šel gledal naprej Thundermanove.

Po svoje mi je tudi odleglo, da mi ni bilo treba razlagati teh jugoslovanskih čudaštev. Ker ne vem, kako bi to jugoslovansko vojno in njen dolgi rep kolikor-toliko razumljivo razložil ad usum delphini njune starosti, ne da bi vse skupaj zreduciral na podobnost z igrico Clash of Clans.

Ali sploh vemo, s kom imamo opraviti?

Vsaj toliko kot Praljakov patetični samomor so me osupnile tudi hrvaške reakcije na ta dogodek. Predsednica Kolinda Grabar Kitarović je prekinila obisk v tujini in se vrnila v Zagreb. Premier Andrej Plenković je izjavil, da je Praljak s svojim dejanjem “poslal sporočilo o nepravičosti sodbe”. Samo nekdanja zunanja ministrica Vesna Pusić je rekla, da ne ve, zakaj se ob tem zdaj vsi tako vznemirjajo, ko pa je vendar jasno, da je obsodba Slobodana Praljaka v bistvu “obsodba zgrešene politike Hrvaške do Bosne in Hercegovine v 90. letih”.

Ali se Slovenci sploh zavedajo, s kom imajo opraviti, ko se spuščajo v konflikte z globoko travmiranimi Hrvati, ki o svoji polpretekli zgodovini še danes ne morejo trezno, racionalno razmišljati? Očitno tega ne more niti njihova sedanja, navidez sodobna, “evropska” vlada.

Jebiga. Enkrat Tuđman, vedno Tuđman.

Sokratična smrt

Pa še nekaj. Mislil sem, da sem edini, ki je ob samomoru s strupom vojnega zločinca dobil asociacijo na Sokrata, ki je bil pred skoraj 2500 leti obsojen na smrt in je moral izpiti stekleničko trobelike ali pikastega mišjaka.

Pa nisem bil. In mi je bilo hitro žal. Celo sram me je postalo, ko sem prebral noro neverjetno izjavo Bernarda Brščiča na socialnem omrežju: “Sokratična smrt, vredna vojaka, filozofa in domoljuba.

Res je skrajni čas, da pokopljemo to prekleto Jugoslavijo. In da tako kot prihajajoče generacije gledamo naprej svoje najljubše TV serije in se nehamo obremenjevati z razumevanjem teh starih hrvaških, srbskih in bosanskih travm. Da ne bomo še mi kaj fasali — če smo jo že takrat še kar dobro odnesli.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 3. decembra 2017, pod naslovom Jugoslavija je crknila točno 29. novembra (2017). Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE