Jože P. Damijan (2.): “Ni razloga, da EU ne bi mogla zaščititi trga dela.”

22.12.2017 / 06:08 Komentiraj
Za konkurenčnost na trgu dela ni treba zmanjševati plačila, temveč je treba predvsem poskrbeti za kakovost storitev.
NAROČI SE PRIJAVI SE

“Intervju, ki sem ga dal za portal Skozi oči prekariata. Zelo dober spraševalec je bil Črt Poglajen, urednik.” — Jože P. Damijan na svojem blogu.


Nadaljevanje intervjuja o privatizaciji (NLB) in pritiskih EU na Slovenijo (včeraj, Jože P. Damijan (1.): “Privatizacija je bila v modi, ko sem bil minister.”). Danes o prekarizaciji, 4. industrijski revoluciji in prihodnosti dela — in angažmaju sindikatov.


SOP: Kako bi kot ekonomist in kot človek, ki se ukvarja s kritičnim mišljenjem, opredelili prekarnost? Kdo je prekarec?

JPD: Prekarec je človek, ki dela v slabših pogojih kot redno zaposleni in je za enako delo slabše plačan. Presežno vrednost, ki jo ustvarja, si zaradi boljšega položaja prisvoji tisti, ki delo naroča.

Obstajata dve opredelitvi prekarnosti. Po prvi so prekarci espeji in ljudje, ki delajo na civilnih pogodbah, po drugi pa delavci, ki delajo kot espeji na civilnih pogodbah, za določen čas, za skrajšan delovni čas in agencijsko zaposleni.

Gig ekonomija

SOP: Katera od teh opredelitev je bliže vašemu razumevanju pojma?

JPD: Po mojem je v specifičnih primerih lahko prekarec tudi človek, ki dela za nedoločen čas, če je podplačan in če dela v slabih, nestabilnih razmerah. Sicer pa bi kot potencialno problematične označil tudi vse tiste oblike zaposlitev, ki dovoljujejo fleksibilizacijo in manevrski prostor za zaposlovalce.

Za ureditev tega področja bi bilo treba razmisliti o tem, kaj je prekarnost in kaj je svobodnjaštvo. Se pravi: kaj opredeljuje tisti del atipičnega dela, ki posamezniku ne omogoča dostojnega preživetja, in kaj tisti del, ki mu omogoča solidno plačilo in dober standard.

V tako imenovani gig ekonomiji se ljudje za izstop iz klasične, redne zaposlitve odločajo tudi povsem po lastni volji. Zaposlovalec, ki mu zaradi fleksibilnih oblik zaposlovanja ni treba plačati socialnih prispevkov, jim lahko nakaže višjo plačo.

Seveda pa je to kratkovidno. Dejstvo je namreč, da bodo ti ljudje deležni slabših socialnih storitev v primerjavi z redno zaposlenimi, ki so vplačevali prispevke, ali pa bodo stroške njihove socialne zaščite in pokojnin morali plačati vsi redno zaposleni — kar lahko ima posledice za vso družbo.

Problem, ki bo pri tem nastal oz. že nastaja, pa je ta, da se s plačevanjem storitev iz javne blagajne za tiste, ki prispevkov za socialna zavarovanja ne plačujejo, dejansko niža kvaliteta storitev za vse.

SOP: Kako širitev prekariata vpliva na prekarizacijo standardnih zaposlitev, se pravi zaposlitev za nedoločen čas?

JPD: Zaposlovalci, ki zaposlujejo prekarno, s svojim ravnanjem vplivajo na ravnanje tudi tistih zaposlovalcev, ki zaposlujejo za nedoločen čas. To je mogoče videti pri spremembi standardov v določenih branžah. Tisti, ki zaposlujejo za nedoločen čas, redno zaposlenim zaradi konkurence pogosto zadržujejo plače in druge bonitete na nizki ravni. Druga metoda pa je, da redne zaposlitve spreminjajo v deljene. Z zaposlenimi tako recimo sklenejo dve pogodbi: eno za minimalni del in za nedoločen čas, na podlagi katere dobi delavec manjši del prejemkov, za razliko pa drugo, ki je po svojem bistvu atipična in ki na delovanje socialnih blagajn deluje podobno destruktivno kot prekarnost sama.

Zaščita trga dela

SOP: Lahko Evropa zaščiti svoj trg dela in na tem področju dvigne standarde? Je argument, da je zaradi visoke cene dela že tako ali tako nekonkurenčna, dovolj prepričljiv, da zaščita ekonomsko ni mogoča?

JPD: Ne vidim nobenega razloga, da Evropa ne bi mogla zaščititi svojega trga dela. Prekarne vrste dela se razvijajo predvsem v storitvenem sektorju. Zanj je značilno, da je kakovost storitve za kupca pomembnejša kot cena sama. Kar pomeni, da za uspešno tekmo na trgu ni treba zmanjševati plačila za delo, ampak je treba poskrbeti predvsem za kakovost.

SOP: Bo prekarnost pred državnozborskimi volitvami leta 2018 postala politična tema?

JPD: Bojim se, da ne. Kolikor se sam pogovarjam s politiki, se jim prekarnost ne zdi tako velik problem. Našli bodo kako drugo temo, ki se bo ljudem zdela bolj seksi.

SOP: Kdo lahko politike prisili v to, da se bodo ukvarjali tudi s problemom prekarnosti?

JPD: Prekarnost bi prišla v prvi plan, če bi se zgodila kakšna res velika afera, povezana z zlorabo zaposlenih. Nekaj takega kot stavka v Amazonovih logističnih centrih. Drugi način so velike stavke, ki bi izpostavljale tudi probleme prekarno zaposlenih.

Tretja možnost pa bi bila, če bi se prekarci v velikih sistemih, kakršni so Luka Koper ali Slovenske železnice in veliki trgovinski centri — kjer intenzivno zaposlujejo prekarno —, povezali in na ta način podali neke skupne zahteve. To bi gotovo odmevalo tudi v politiki.

Četrta industrijska revolucija

SOP: Kako bo na delo vplivala četrta industrijska revolucija? Bo prišlo do zmanjšanja obsega tistih del, ki bi jim lahko rekli nekreativna, reprodukcijska, tako imenovani “shitty jobs”? Bo razvoj robotike in umetne inteligence okrepil pritisk na delavce in s tem še znižal pravice zaposlenih?

JPD: Pri pogledu naprej imamo dva problema, ki med seboj sicer nista neposredno povezana, bosta pa oba vplivala na prihodnost dela. Prvi je tehnološka revolucija, drugi pa nadaljnji proces globalizacije.

Tehnološka revolucija bo morda res odpravila nekreativna, slabo plačana dela v industriji, bo pa močno razširila nekreativna, slabo plačana dela v storitvenem sektorju. V gostinstvu, turizmu, trgovini, komunali in tako imenovanih “delih za bogate” — torej čistilcih, šoferjih, varnostnikih, negovalcih, hišnikih itd. S tem se bo problem neenakosti še povečal. Globalizacija se bo zajedla predvsem v srednje plačana dela, kot se na Zahodu v industriji dogaja že zdaj.

Za ohranitev ali celo izboljšanje razmer bo zelo pomembna predvsem organiziranost delavcev. Status, ki ga ima kapital v primerjavi z delom, se bo s četrto industrijsko revolucijo namreč še dodatno okrepil. Tako kot pri vseh prejšnjih industrijskih revolucijah, kjer so novi načini produkcije na krajši rok zmanjšali potrebo po delu.

Zato bodo morali ustrezen korak narediti deležniki, ki zastopajo delo, torej sindikati, pa tudi tisti deležniki, ki delo varujejo, torej ministrstva.

Angažma sindikatov pogrešam predvsem pri borbi za pravice prekarcev. Z izogibanjem tej temi dejansko spodkopavajo položaj svoje osnovne baze, katere delovni in plačni standardi se znižujejo predvsem zaradi rasti števila prekarcev.

Sindikati bodo tukaj morali zavzeti stališče, da je prekarnost rak na trgu dela in prihodnje socialne varnosti — in začeti to zelo jasno in glasno komunicirati.


OpombaCeloten intervju je bil objavljen v ponedeljek, 18. decembra 2017, na blogu Skozi oči prekariata — prvi prekarski blog pri nas, ki ga ureja Črt Poglajen, pod naslovom Jože P. Damijan: Širitev prekariata ima na prekarizacijo standardnih oblik zaposlovanja vsekakor velik vpliv. Avtor intervjuja je Črt Poglajen.

Intervju je bil objavljen tudi v torek, 19. decembra 2017, na intervjuvančevi spletni strani Damijan blog pod naslovom O prodaji bank, ekonomski svobodi in zakaj prekarnost ni seksi predvolilna tema. Verzija na Fokuspokusu je skrajšana in editirana. Objavljeno v dogovoru z urednikom Skozi oči prekariata in z avtorjem bloga.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE