Vlada v bistvu naroča, omogoča, distribuira, promovira kulturo namesto TVS

26.12.2017 / 06:10 4 komentarji
Bi lahko kdaj poslušali Silence s Simfoniki na TVS, če ju ne bi Cerar angažiral za proslavo? Niti približno. Forget it!
NAROČI SE PRIJAVI SE

Danes je eden od tistih treh praznikov, ki govorijo o eni in isti stvari in ki jih — kot sem nekoč že napisal — loči samo Rosvita Pesek.

Vem, da 26. decembra praznujemo obletnico razglasitve rezultatov plebiscita, vendar moram poguglati, da se spomnim, kako se praznik točno imenuje, oz. prečekirati v slovenskih medijih, ki se o tem te dni praviloma razpišejo. Ampak v vsakem primeru mora nekdo najprej poguglati. Zagotovo nisem edini, ki mu grejo ta poimenovanja pri enem ušesu not, pri drugem pa ven.

Ampak tokrat nič o tem. Tokrat samo o tem, kaj ima s tem opraviti kultura.

Gospe in gospodje za praznike

No, najprej še nekaj.

Dneva samostojnosti in enotnosti za razliko od drugih osrednjih slavilnih prireditev ob teh treh državnih praznikih ne praznujemo na predvečer praznika, temveč praktično — da ne rečem oportunistično — že nekaj dni prej.

Zaradi letošnje koledarske muhavosti je bila proslava že na predpredpredpredvečer praznika. Če bi bila prav na predvečer — torej sinoči, na božič —, bi to pomenilo, da se je državni vrh ne bi mogel udeležiti v tako polnem številu kot v se je je v petek, 22. decembra, zvečer.

Imeli bi praznik in imeli bi proslavo, na kateri gospe in gospodje ne bi smeli — ali kaj šele hoteli — manjkati, v isti sapi pa si ne bi pustili pokvariti božično-plebiscitarno-novoletnega brezdelja z obveznostmi.

Duo Silence

Kakorkoli, petkova proslava je bila odlična. Sem fan dua Silence — Boris Benko in Primož Hladnik —, ki sta bila izbrana za letošnji kulturno-umetniški program. S Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija sta pod taktirko Tomislava Fačinija izvedla Koncert za dvomilijonski orkester z naslovom Uglaševanje.

Četudi njuna konkretna moderna klasika komu ne sede, že zaradi naslova in žanrske opredelitve ne bo mogel prezreti njene evidentne ustreznosti za prav to proslavljanje.

Petkov prenos sem gledal in poslušal z užitkom. Ne bi imel nič proti, če bi isti program izvajala oz. izvajali tudi še za (vsaj naslednje leto) dan državnosti in dan suverenosti.

Vlada s to svojo manijo prisiljeno kulturnega, kulturificiranega proslavljanja praznikov, ki jih med seboj ne ločimo, postaja nekakšen impresarij, naročnik, promotor kulturnih vsebin. Kar pa je tudi nekaj.​ — Boris Benko (Silence) izvaja Koncert za dvomilijonski orkester v petek, 22. decembra 2017, za dan samostojnosti in enotnosti. — [Screenshot: TVS/Fokuspokus]

Zakaj je to bizarno

Ideja, da morajo protokolarno prvemu političnemu govoru — predsednika države ali Vlade ali Državnega zbora ali sveta (razen za kulturni dan) — slediti kulturne vsebine, je sama po sebi bizarna.

  • Kultura na državni proslavi (ki sicer ni namenjena kulturnemu prazniku) je politično instrumentalizirana in institucionalizirana.
  • Politiki rabijo institucionalizirano kulturo samo takrat in ravno toliko, kot se jim zdi primerno, da umetnikom malo pohofirajo nekako tako, kot kadar športniki dosežejo medaljo in ponesejo v svet glas o Sloveniji.
  • Politiki za praznik povzdignejo kulturo na nivo nacionalne pomembnosti, čeprav jih preostalih 360 dni na leto niti malo ne zanima.
  • Politiki se pri izbiri programa in nastopajočih zanašajo na manjšinjsko mnenje poznavalcev, ki jih sicer nikoli ne upoštevajo — niti na področjih, ki so jim bliže, kaj šele pri kulturi.
  • Politiki se za praznike oz. na proslavah pretvarjajo, da kulturno-umetniške vsebine razumejo in da v njih uživajo.

Cerar kot impresarij, promotor

Proslave za te tri praznike, ki jih loči samo Rosvita Pesek — pa recimo še za tako imenovani dan upora proti okupatorju —, so ena redkih priložnosti, da si po televiziji ogledamo kulturne vsebine, ki so nam všeč.

To sicer ni pravilo, je pa vsekakor žalostno. Ali bi lahko kdaj prisluhnili Benku in Hladniku s simfoničnim orkestrom v živo — ali vsaj na posnetku —, če ju ne bi Cerar angažiral za proslavo? Niti približno. Forget it!

Kultura na državnih proslavih je torej le nekaj vredna, čeprav bi si želeli, da bi državna televizija — nalašč pravim državna namesto javna — pogosteje prenašala ali predvajala podobne vsebine. Ne samo tako, da prenaša državne proslave. Pa jih seveda ne. Ne da jih nikoli ne, ampak kulture je v Sloveniji neskončno več kot bi lahko sklepali iz kulturnega programa Radia in Televizije Slovenije.

Vlada s to svojo manijo prisiljeno kulturnega, kulturificiranega proslavljanja praznikov, ki jih med seboj ne ločimo, postaja nekakšen impresarij, naročnik, promotor kulturnih vsebin — kar pa je tudi nekaj.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE