Igor Samobor: “Samozaposleni v kulturi niso nič drugega kot prekarci.”

19.1.2018 / 06:10 Komentiraj
Gledališče z odpiranjem družbeno relevantnih vprašanj zahaja na področje političnega. To je tudi ena od njegovih nalog.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Igor Samobor je igralec in direktor SNG Drama. Leta 2004 je na Nacionalnem gledališkem festivalu za vlogo barona Charlusa v Proustovem Iskanju izgubljenega časa dobil vrsto najvišjih priznanj. Zlasti odmevne so bile njegove vloge Peera Gynta, Razkolnikova, Macbetha, don Juana, princa Hamburškega, Ivana v Bratih Karamazovih in Jimmyja Porterja v Osbornovi drami Ozri se v gnevu.

Pogovor z njim je za diskurz o prekarnosti zanimiv, ker je kot igralec razmišljujoč in pronicljiv in kritičen do družbenih razmer, kot direktor gledališča pa je v vlogi tistega, ki ansambel v teh razmerah vodi.

Prekarnost kot gledališka tema

Črt Poglajen: Milena Zupančič je v intervjuju za naš portal povedala, da bi tudi gledališče kot institucija moralo biti politično angažirano, da pa bi moral angažma ostati premišljen — da bi namesto z neartikuliranim besom osredotočeno odpiralo družbeno pomembna vprašanja. Kako gledate na to?

Igor Samobor: Strinjam se. Gledališče z odpiranjem družbeno relevantnih vprašanj dejansko zahaja na področje političnega. To je tudi ena od njegovih nalog. Še zdaleč pa ni edina. Osebno menim, da je potrebno gojiti dobro premišljeno prevajanje realnosti v umetniško govorico, da ne pride do tega, da gledališče pred ljudi postavi neke vrste distopijo, se pravi kritično povečavo rakavih celic, ki jo gledalci zlahka razumejo tudi kot neartikuliran bes. Kot je opozorila Milena, je to danes zelo pogost problem.

Kriza sodobnega sveta je po mojem mnenju povezana z izginjanjem metafor. Ves diskurz je pragmatičen in pogosto povezan s tako mogočno dinamiko, da nimamo ne časa ne volje, da bi prisluhnili tistemu, kar od nas zahteva dodaten miselni napor. Zato dopuščamo tolikšno moč informacijam na prvo žogo. To se kaže v medijih, to se kaže v komunikaciji in ne nazadnje tudi v umetnosti.

Je prekarnost lahko gledališka tema?

Seveda. Prekarnost je vsekakor tema, ki zadeva vse nas. Je pa dejstvo, da dovolj tehtnega besedila, ki bi se ukvarjalo zgolj z njo, še nisem dobil v roke.

So torej na potezi dramatiki?

Tako je. Na potezi so dramatiki. O mladih, o delu in o izkoriščanju smo v Drami že uprizorili nekaj predstav — recimo Inventuro Vesne Hauschild in Evropo Vinka Möderndorferja. Je pa potrebno opozoriti, da je neposredno uprizarjanje dogodkov, ki se odvijajo pred našimi očmi, za umetnika najtežja naloga.

Zakaj najtežja?

Da bi umetnik jasno upodobil trenutek, mora do njega imeti vsaj nekaj distance. Če ga ob vprašanju, s katerim se ukvarja, žre jeza, stiska ali notranji nemir, hitro postane aktivističen ali včasih celo didaktičen. Z osebnim angažmajem kot takim seveda ni nič narobe. Nasprotno, človeku da fokus. Mislim pa, da je ogledalo potrebno nastaviti tudi sebi, ne samo težavam okoli sebe. Režiserji se zato pri razčlenjevanju družbenih vprašanj pogosto zatekajo k dramam, ustvarjenim v drugem času in skoznje razmišljajo o zdajšnjosti. Njihova kritika sedanjega trenutka zato ni nič manjša, je pa oplemenitena z oddaljeno izkušnjo in zato bolj natančna.

Po premieri filma Razredni sovražnik ste dejali, da živimo v divjem, neoliberalnem svetu, ki pospešuje tekmovalnost in zaton pristnosti odnosov. Kako je prišlo do tega? Kaj je v največji meri botrovalo k razmeram, v katerih generacija, ki je bila deležna svobode hipijevstva in varnosti trdne socialne države, danes tako trdno zagovarja neoliberalna načela?

Rojen sem prepozno, da bi bil hipi, se pa tudi sam sprašujem, kako lahko nekdo, ki je videl svet v mavričnih barvah, svoj pogled tako radikalno spremeni. Je pa res, da so v času hipijev, živeli tudi bolj konservativni posamezniki, ki sveta svobode niso zagovarjali v flower-power smislu in so se jim zdele pomembne druge vrednote. Zato o tej generaciji težko govorimo posplošeno.

Neoliberalizem je kot vrednostni sistem dobil krila v času krize. Tedaj je njegova zagovornica postala tudi država. Socialne varovalke, ki jih je družba postavila za zaščito ogroženih in manj močnih, se je sistematično ukinjalo z argumentom, da finančno pač niso vzdržne. Problem je, da to stanje zdaj poskušajo zabetonirati in vpeljati kot normo tudi v času, ki je daleč od kriznega. Vse, kar ne ustvarja dobička neposredno, poskušajo reducirati na minimum, če že popoln izbris ni mogoč.

To se kaže tudi v izobraževanju. Če pogledate kurikulum osnovnih in srednjih šol in spremembe, ki so jih sprejeli pred 17 leti, lahko vidite, da je umetnostna vzgoja potisnjena med izbirne predmete. Športni pa so obvezni, da ne bo pomote. Ostaja vprašanje je, kaj je z duhom, če je telo tako zdravo.

Črt Poglajen: “Je prekarnost lahko gledališka tema?” — Igor Samobor (na fotografiji): “Seveda. Prekarnost je vsekakor tema, ki zadeva vse nas. Je pa dejstvo, da dovolj tehtnega besedila, ki bi se ukvarjalo zgolj z njo, še nisem dobil v roke.” — [Fotografija: Črt Poglajen]

Atipično zaposlovanje

Kako bi opredelili prekarnost kot pojem?

Prekarnost je honorarno delo, ki ne nudi niti stalne zaposlitve niti statusa, ki bi posamezniku dal osnovno varnost. Gre za generacijo med 20. in 35. letom, kar pomeni, da se da zelo enostavno izračunati, kdaj se je začela razvijati in kdaj bomo občutili posledice prekarnosti. Če tega krivičnega zaposlovalnega sistema ne bomo začeli sistematično urejati v kratkem, bomo prišli v položaj, ki ne bo za nikogar prav pretirano lep.

Prekarnost je praksa, ki je v gledališču obstajala že prej, je pa s krizo in z varčevanjem, ki je tej krizi sledilo, dobila povsem nov obseg. Delodajalci, kot je na primer Drama, smo bili zaradi varčevalnih ukrepov prisiljeni v atipično zaposlovanje. Kar je do mladih, ki v gledališču ustvarjajo, zelo krivično. Mogoče celo bolj, kot se tega sami zavedajo. Umetnik se pogosto osredotoči samo na svoje delo in se z različnimi tipi zaposlitev sploh ne ukvarja. Iz lastne izkušnje pa lahko povem, da je nujno, da ima igralec varno okolje, da se lahko brez zunanjih zadržkov posveča ustvarjanju.

Direktor CUK Kino Šiška Simon Kardum je rekel, da je prekarnost problem predvsem v tistih vrstah umetnosti, kjer je poudarek na fizisu. Bi se strinjali?

V bistvu ne. Prekarnost je enako problematična povsod. V plesnem gledališču je res prisotna že dlje, ker ustvarjalci nikoli niso imeli zavetja v instituciji — je pa prekarnost enako rušilna v vseh uprizoritvenih panogah. Še posebej se negotova situacija odraža v vseh tistih segmentih kulture, ki ni bila na seznamu tekočih problemov in zanimanja postosamosvojitvenih vlad.

Kdo lahko prekarno zaposlene po vašem zaščiti? Kdo jim lahko učinkovito stopi v njihov bran? Kdo ima za to interes, voljo in moč?

Mislim, da bi morala država biti tista, ki bi poskrbela za interese prekariata. Povsem logično je, da kapital tu ne bo naredil ničesar. Globaliziral se je, se povezal in sedaj znižuje stroške povsod, kjer jih lahko.

Problem pa je, da je kapitalu prilagojen ves sistem in da iz sistema izpade vse, kar ne ustvarja neposrednega dobička. Se pravi tudi precejšen del kulturne krajine, ki je še kako pomemben, četudi se ga ne da izraziti v finančnih presežkih. Prekariat dejansko postaja čedalje večja in čedalje bolj ogrožena družbena skupina.

Ministrstvo za delo bi moralo biti prvo, ki bi dobro premislilo ukrepe in jih pripravilo tako, da se trendi naraščanja prekarnosti obrnejo in da bi položaj tistih, ki so v potisnjeni prekarnost, postal vzdržnejši. Nekaj podobnega bi moralo narediti tudi Ministrstvo za kulturo.

Samozaposleni v kulturi namreč niso nič drugega kot prekarci. Z zaostrovanjem njihovega statusa, na kar se ministrstvo že dlje časa pripravlja, bo veliko umetnikov dejansko zdrsnilo pod prag revščine. Ob vedno slabšem in nekonsistentnem izplačilu, v katerega smo prisiljeni, se pripravljajo ukrepi, ki bodo zminimalizirali še najosnovnejšo podporo.

322.000 volilcev

Opozorili ste, da prekarci predstavljajo veliko družbeno skupino. Mislite, da bo prekarnost na prihajajočih državnozborskih volitvah relevantna tema? Bodo stranke prepoznale potencial 322.000 polnoletnih ljudi z volilno pravico? Ali bodo ostali aktualnejši povojni poboji?

Človek ne potrebuje posebne domišljije ali modrosti, da predvidi, kaj se bo zgodilo. V preteklosti se je odprlo že marsikatero zelo pereče in aktualno vprašanje, pa se je vselej končalo tako, da se je diskurz vrnil v stare zgodbe. Če sodim po tem, kar smo poslušali v zadnji kampanji za predsedniške volitve, bodo kandidati poskušali povedati čim več in vse čim lepše, ne da bi pri tem dejansko kaj povedali. V kakšne zgodbe se bodo zapletali, da bi se izognili realnosti, raje ne poskušam ugibati.

Mislim, da je reševanje socialnih pravic delavcev in prekarcev ena od pomembnejših tem, ki bi jo morale pred seboj imeti vsaj vse leve stranke. Prekarnost bi morala postati tema, ki vsebuje temeljni razmislek o družbi, ne pa zgolj tema, o kateri razmišljajo posamezniki ali ozke skupine. Levica in Socialni demokrati in nenazadnje SDS — če se že imenujejo socialni demokrati —, bi se morali ukvarjati z vsebino delavskih pravic, delovnih razmerij, enakopravnosti itd. Pa seveda tudi vse druge stranke. Državljani smo vendar tisti, ki vežemo ta narod v skupnost. In za ljudi je treba dostojno skrbeti. To bi morala biti osnovna misel vsake oblasti. Humanizem in razsvetljenstvo sta osnova današnjega zahodnega sveta. Zelo narobe bo, če bomo naenkrat pozabili na temelje, na katerih stoji družba.

Vinko Möderndorfer je opozoril, da je katastrofa v obliki revolucije neizogibna, če ne bo prišlo do dogovora in do bolj pravičnega, etičnega sveta. Kako vi gledate na to?

Do določene mere bi se strinjal. V vse dosedanje revolucije so ljudi pognali prav slab socialni položaj, občutek krivičnosti razmer, v katerih so se znašli, in pomanjkanje uravnoteženega, etično podprtega dogovora.

Je pa pri pogledu na prihodnost prvo vprašanje, kako se bodo na čedalje resnejše razmere odzvali tisti, ki imajo moč in oblast. Ob delavcih ima z revolucijami izkušnjo tudi kapital. Dobro ve, kako je potrebno ravnati, da bi se jim izognil. Kdaj je potrebno zatreti neko misel, da ne bi iz nje vzklil razmislek. In kdaj je potrebno za določen čas popuščati, da bi ne prišlo do prevelikih in preveč odločnih trenj.

Četrta industrijska revolucija

Živimo v svetu, ki dopušča nadzorovanje na več nivojih in na načine, ki nekoč niso bili mogoči. Občutek imam, da smo apatični in vdani v usodo in onemogoča radikalnejše mišljenje glede izenačevanja družbenih pozicij.

Dejali ste, da sta pomanjkanje vizije in iz tega izhajajoča apatičnost ljudi znanilca časov, o katerih sta govorila Aldous Huxley in George Orwell. Kako bo po vašem mnenju na duh časa vplivala četrta industrijska revolucija? Bo proces antiutopije poglobila ali bo iz nje izšla nova vizija družbe?

Tako utopija kot antiutopija sta za razvoj družbe pomembni. Utopija za to, da se poskušamo najti nek nov družbeni sistem, antiutopija pa za to, da se do njega vendarle ohrani kritična distanca. Da iščemo izboljšave za nov sistem.

Dejstvo je, da je tehnološki napredek pustil globoke posledice. Zaradi robotizacije in umetne inteligence veliko ljudi ostaja brez dela. Utopija, ki nas je poganjala v 90. letih, je preživeta. Če želimo narediti korak naprej, moramo narediti temeljit razmislek in doseči nov družbeni dogovor.

Če vzamem primer iz prakse, lahko omenim elektronske blagajne. Nekoč je v naši trgovini delalo osem blagajničark. Ko so uvedli štiri elektronske blagajne, sem najprej pomislil: “Uh, to je pa dobro, v koraku s časom smo.” Potem pa sem pomislil na štiri blagajničarke, ki so izgubile delo. Vprašal sem se, kdo bo poskrbel za njihovo preživetje in preživetje njihovih družin? Lastnik trgovine je poskrbel za nižje stroške. Zaradi te banalne novosti je profitiral on — in nihče drug. Izgubile so delavke, ki so ostale na cesti. Izgubila je država, ker je ostala pri enakih davkih kot prej. Pa še aktivirati je morala svoje socialne mehanizme, da bi odpuščenim pomagala. Pa tudi cene so ostale enake, da ne bo pomote.

Če to seštejemo na daljši rok, je resnost problema na makro ravni jasna. Zato je prav, da naredimo pošten razmislek o tem, kako bomo obdavčevali tiste, ki imajo dobiček od odpuščanja, ali tiste, ki služijo mimo ljudi že od začetka. In kako bomo pomagali tistim, ki so zaradi industrijske revolucije ostali brez dela.


Opomba: Celoten intervju je bil objavljen v ponedeljek, 8. januarja 2018, na blogu Skozi oči prekariata — prvi prekarski blog pri nas, ki ga ureja Črt Poglajen, pod naslovom Igor Samobor: Problem je, da je kapitalu prilagojen ves sistem. Objavljeno v dogovoru z urednikom bloga in avtorjem.

[Fotografija: Črt Poglajen]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE