Pohujšanje v dolini šentflorjanski je poboljšanje v dolini cankarjanski

28.1.2018 / 06:08 1 komentar
Čemú si sploh želeti novo intepretacijo ene ključnih Cankarjevih dram in tekstov sploh, če pa je z obstoječo vse v redu?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Cankarjevo Pohujšanje v režiji Eduarda Milerja si bomo zagotovo zapomnili kot fascinanten in veličasten, četudi ne povsem posrečen gesamtkunstwerk.

Predstava v koprodukciji SNG DrameMGL in CD je veliko več kot samo teater — toda ravno kot teater je bila morda še najšibkejša. Preveč je bilo prelepih slik.

Že dolgo nismo videli tako genialne scenografije. Že dolgo ne tako estetskih in vse druge elemente vsebine tako perfektno dopolnjujočih — in nenazadnje tudi tehnično briljantno izvedenih — video projekcij. Že dolgo tudi ne tako izvirnega, da ne rečem celo samostojnega, čeprav ironično cankarjanskega (v živo izvajanega) soundtracka. Že dolgo niso dimenzije (in tehnične možnosti) odra Gallusove dvorane prišle tako zelo prav kot prav za to zatohlo šentflorjansko vukojebino.

Kljub vsemu pa sem pogrešal igralce. Pa ne samo Šugmana. Tudi tiste, ki so res bili na odru.

Problem kastinga

Problem zadnjega Pohujšanja v dolini šenflorjanski je deloma problem kastinga, deloma pa problem tega, kaj so nam lahko igralci sploh dali.

Razen Primoža Pirnata v vlogi župana, Lotosa Vincenca Šparovca v vlogi dacarja in Igorja Samoborja v vlogi učitelja Šviligoja je bila celotna zasedba popolnoma zamenljiva, da ne rečem zanemarljiva. Samo tem trem je uspelo prebiti to bariero namerne igralske neprepoznavnosti, ustvarjene z masko in lasuljami.

Če sem prav razumel režiserja, ko sem ga po predstavi vprašal, v čem je bila finta, da so sicer prepoznavne in priljubljene obraze tako zakamuflirali, je šlo za to, da bi vsak od njih reprezentiral posplošen, shematičen psihološki model svojega dramskega lika.

To se ni najbolje obneslo. Poleg omenjenih treh — razred zase je bil zlasti Samobor — so sicer tudi drugi korektno opravili svoje odrsko delo, vendar publika od tega ni kaj dosti imela.

Totalni art na odru seveda noče in ne more biti priložnost za individualne igralske ekshibicije. Toda če niste znali ali mogli ceniti vseh teh sprotnih projekcij, glasbe, svetlobe, koreografije in simbolike nasploh — od žičnate ograje pa do grabelj, ki dublirajo kot narodna trobojnica —, potem bi se vam vse skupaj zlahka zazdelo kot bralna vaja na sofisticirani in do zadnjega rekvizita elaborirani sceni.

Ste že bili kdaj v gledališču, pa niste vedeli, kdo je kdo na odru? Čeprav ste vse prebrali v gledališkem listu in čeprav ste vsakega od njih že kdo ve kolikokrat videli? Vas je to naredilo sitne in nervozne? Še posebej, če ste njihov fan?

Z leve proti desni: Gregor Čušin kot cerkovnik, Jana Zupančič kot ekspeditorica, Nina Valič kot notarka in Igor Samobor kot učitelj Šviligoj v Cankarjevem koprodukcijskem Pohujšanju v dolini šentflorjanski v režiji Eduarda Milerja. Premiera je bila v petek, 26. januarja 2018 v Gallusovi dvorani CD. — [Fotografije: Peter Uhan]

Peter in Jacinta

Režiser tudi ni imel najbolj srečne roke z Urošem Smolejem v vlogi glavnega protagonista Petra, umetnika in razbojnika. Sicer dober in za širok razpon karakterjev primeren igralec je tokrat (vsaj na premieri v petek) zatrokiral brez prave prezence in teže, ki bi dajala vedeti, da tudi njemu — razdvojenemu med dobronameren intelektualni cinizem za posmehovanje rodoljubom na eni strani in sleparstvo na drugi — ni lahko.

Morda je bilo vse skupaj za Smoleja nerodno, ker je moral vzeti nase tudi vlogo Konkordata, ki je bila prvotno namenjena Jerneju Šugmanu. Po njegovi tragični in nepričakovani smrti pa sta se režiser in dramaturginja konceptualno odločila, naj bosta Peter in Zlodej kar ena in ista oseba, češ, saj sta drug drugemu pač alter ego.

Nisem prepričan, da je ta dvojna vloga že sama po sebi, kot ideja, izpadla umetniško seamless. Predvsem pa se bojim, da Smolej ni mogel dati od sebe več kot to, kar je dal, ko pa je samo mesec in pol pred premiero izvedel, da bo hočeš-nočeš moral igrati za dva.

Tudi Maša Kagao Knez v vlogi Jacinte ni bila najbolj posrečena. Konceptualno je seveda pasalo, da je temnopolta — toda razen tako rekoč Salominega plesa sedmih tančic na afriške ritme slovenskih perkusionistov — edini aplavz iz dvorane na odprti sceni, začuda — od nje ni bilo ne vem kaj videti na odru.

Pogovoriti se morava o Ivanu

Eduard Miler ni preinterpretiral Ivana Cankarja. Ostal je pri klasičnem cankarjanstvu, pri znameniti avtorjevi samodefiniciji Pohujšanja kot njegove “največje hudobije”, pri učbeniški interpretaciji farse kot intelektualnega, umetniškega provociranja filistrov, rodoljubov — seveda prirejeni in prilagojeni za kulturnoumetniške navade Vrhničanovih dedičev.

Originalnosti in kreativnosti mu seveda ne manjka. Njegov Cankar je s pomočjo izvrstne ekipe — saj pravim, na žalost še najmanj po zaslugi igralskega ansambla — izdelan do zadnjih podrobnosti, vendar brez novih poudarkov.

Miler je prilagodil Pohujšanje današnjemu maturitetnemu razumevanju Cankarja in ga ob stoletnici smrti povzdignil na nivo intelektualnega razvedrila za razvajene nadizobražene množice.

To mu je vsekakor uspelo. Skoraj nič ni zmotilo našega navdušenja in smo se zato že skoraj začeli spraševati, zakaj si sploh želimo ali pričakujemo novo intepretacijo ene ključnih Cankarjevih dram in tekstov sploh, če pa je z obstoječo vse v redu.

Z leve: Rosana Hribar (štacunarka), Gašper Jarni (štacunar), Jana Zupančič (ekspeditorica), Nina Valič (notarka), Iva Kranjc Bagola (županja), Primož Pirnat (župan), Uroš Smolej (Peter), Maša Kagao Knez (Jacinta), Igor Samobor (Šviligoj), Maša Derganc (dacarka), Gregor Štucin (cerkovnik) Lotos Vincenc Šparovec (dacar), Nik Škrlec (popotnik). — [Foto: Marko Crnkovič]

Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Farsa v treh aktih (1908). | Režija: Eduard Miler. Priredba in dramaturgija: Žanina Mirčevska. Scenografija: Branko Hojnik. Video: Atej Tutta. Glasba: Janez Dovč. Koreografija: Rosana Hribar. Kostumografija: Jelena Proković. Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak. Maska in frizure: Tina Prpar. | Igrajo: Uroš Smolej (Peter), Maša Kagao Knez (Jacinta), Primož Pirnat (župan), Iva Kranjc Bagola (županja), Lotos Vincenc Šparovec (dacar), Maša Derganc (dacarka), Jana Zupančič (ekspeditorica), Igor Samobor (učitelj Šviligoj), Nina Valič (notarka), Gašper Jarni (štacunar), Rosana Hribar (štacunarka), Gregor Štucin (cerkovnik), Nik Škrlec (popotnik).

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE