Trije plakati nad domom in svetom: Humor, jeza in odpuščanje

16.2.2018 / 06:08 Komentiraj
Moja prva misel, ko sem šla iz kina, je bila, da bi te naše reveže zaprla v dvorano in jim nekajkrat zarolala ta film.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Trije plakati nad mestom (Three Billboards Outside Ebbing, Missouriv Kinodvoru sem si ogledala v dneh, ko sem bila jezna. Jezna, ker imam preveč dela in nič denarja. Jezna, ker sem brala gnevne izlive polpismenih o slovenski umetnosti. Jezna, ko sem zaman iskala odzive vlade na to pljuvanje.

Zakaj se sploh ukvarjam s to nesnago? Slovenska spletna in podzavestna greznica mi ponavadi ne uhaja v ljubi dom, ki je obenem pisarna, prostor za sestanke in družabnosti. Enoprostorsko življenje, skratka. Kljub temu sem se poskušala zabavati. Najti variacije na Počivalškov “kdor ne dela, naj ne jé” šamar umetnosti in kulturi.

Tako sem utrujena, razočarana in razorožena — za kak dan mi je zmanjkalo pregovorne samoironije — šla v kino. In že dolgo me ni karkoli tako sprostilo, nasmejalo in pomirilo kot ta film.

Maltretiranje koga?

“Ne reče se maltretiranje črncev, pravilno je maltretiranje temnopoltih,” poduči policist Mildred Hayes, ki jo igra Frances McDormand. Mater hčerke, ki je bila posiljena in umorjena. Ker se ne more sprijazniti s tem, da je preiskava zločina obstala na mrtvi točki, nenehno opozarja — natančneje: teži — policiji. Češ, preganjate črnce, ne iščete pa morilca moje hčerke.

“Če bi s postaje nagnal vse policiste, ki sovražijo temnopolte, bi ostali samo tisti trije, ki sovražijo geje,” ji reče šerif Willoughby, ki ga igra Woody Harrelson. Odlični dialogi, težki prizori za želodec in dušo z veliko preklinjanja.

Napad na umirajočega šerifa

Na sprožilec v filmski zgodbi pritisne prav Mildred. Najame tri oglasne panoje in da natisniti plakate: “RAPED WHILE DYING” (“Posiljena, ko je umirala”), “AND STILL NO ARRESTS?” (“Pa še vedno brez aretacij?”) in “HOW COME, CHIEF WILLOUGHBY?” (“Kako to, načelnik Willoughby?”).

Kar seveda sproži burne odzive. Resda panoji stojijo ob cesti, za katero velja, da se tam nihče ne vozi, jih pa seveda vsi opazijo.

Vsi tudi vedo, da ima šerif raka in da umira, razumejo njeno žalost, akcije s panoji pa seveda ne odobravajo. Ker jo razumejo kot napad na umirajočega šerifa.

Šerif sicer ni črno-bela figura. Premore veliko humorja, je odličen poznavalec človeške psihe, zna pritisniti na dobro v človeku, v črnem humorju prekaša marsikoga. V ljubezni in srčnosti tudi.

Bum!

Ko Mildred razobesi plakate, lokalna televizija takoj odreagira in jo intervjuja. Ko šerif umre, pa seveda prvi namignejo, da je morda razlog za njegovo smrt prav plakatna akcija.

Bum, tu me je prvič nekaj prebudilo v vsakdanjo realnost. Pomirila sem se z mislijo, da niso samo naši mediji brutalno butasti. Namenoma izpuščam dele zgodbe, da vam ne bi povedala vsega. Film si pač morate ogledati. Ja, spominja na Fargo, ima nekaj takšnega duha. Ne samo zaradi Frances McDormand. Duh bratov Coen z dodano vrednostjo bizarnega. Čeprav se zdi, da sta preigrala že vse te registre.

Frances McDormand kot Mildred Hayes v Treh plakatih nad mestom režiserja Martina McDonagha. Film je nominiran za sedem oskarjev: za najboljši film, za najboljšo glavno žensko vlogo (Frances McDormand), izvirni scenarij, dvakrat za najboljšo stransko vlogo (Woody Harrelson, Sam Rockwell), za najboljšo montažo in najboljšo glasbo.

Preklemansko ranljivi

Kapo dol režiserju Martinu McDonaghu in igralski ekipi. Frances McDormand je ženski John Wayne. Ne zgovorna, ves čas v kombinezu in z ruto na glavi. Jezna, duhovita, retorična boksarka. Žalostna in nepopustljiva v vojni s policijo. V njej je bes, ki bruha na plano. Prav vse, kar naredi, je ne uvršča med najbolj sočutne ljudi. Toda jezo prepozna, jo udejanji in na koncu se zdi, da … — pozabi. Bilo je je toliko, da bi si na koncu lahko privoščila nekaj vsaj navideznega miru. Ali morda upanja?

Četudi moški delujejo mencavi in šibki, ji daje odlično podporo lik šerifa. Šerif Willoughby je genialen. Od navdušenja bi najraje popisala vse, kar v filmu namredi. Človek na mestu. Klen moški, ki zmore vse: priznati, da mu ni uspelo, razumeti zajebance okoli sebe, se zabavati in zajebavati, tudi ljubiti. Zna živeti, zna umreti.

Vsak s svojimi tegobami, butastimi predsodki in preklinjanju se zdi zajeban in dosleden. Toda globoko v sebi so vsi preklemansko ranljivi. Toliko žalosti, jeze, duhovitosti, srčnosti in humanizma že dolgo ne na kupu.

“Mislim, da komedijo prepletam s krutostjo zato, ker druga drugo osvetljujeta,” je nekoč nekje izrekel režiser. Njegova biografija je perfektna. Irec, ki je pustil šolo, dramatik, scenarist in režiser, kralj črne komedije. Dve njegovi drami sta bili trikrat uprizorjeni tudi v Sloveniji (Obdlanjenje v Spokanu, SLG Celje; Kripl z Inishmaana, MGL, Šentjakobsko gledališče).

Woody Harrelson in Frances McDormand v Treh plakatih nad mestom režiserja Martina McDonagha.

Gledanje filma za kazen in za terapijo

Ko zdaj preletavam ta srd in gnev na spletu, si mislim, kako ubogi so ljudje. Jezni. Ranljivi. Nekdo bi jim moral dati infuzijo humorja v žile, ironije, domišljije in smisla za abstraktno. Da se bodo znali naučili sami smejati sebi. Naivno?

Da ne bom zaključila s poceni spravo, naj vseeno priznam, da je bila moja prva misel ob odhodu iz kina, da bi te naše reveže zaprla v dvorano in jim nekajkrat zarolala ta film.

Frances McDormand v Treh plakatih nad mestom režiserja Martina McDonagha.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE