Fak the Feniks

18.2.2018 / 06:08 2 komentarja
Nekje sem zasledila, da Fak gradi hišo v našem kraju. Če res, sem ponosna. Imeti Jakova za sokrajana je čast in veselje.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Vsem tistim, za katere ne vem, kako jim naj rečem, da bi se zavedli, kakšno butalsko afero so zakurili, vsem tistim, ki so mu vzeli možnost, da postane zastavonoša v Pjongčangu, in vsem tistim, ki jih ne morem popljuvati z dovolj prezirljivimi besedami, je Jakov Fak odgovoril na najboljši možni način — brez besed. Z medaljo!

Čeprav bi si jo najbolj zaslužil. Upam, da se motim, toda lahko se zgodi, da bo Jakov Fak ostal edini dobitnik nosilec medalje za Slovenijo s tokratnih zimskih olimpijskih igrah.

Ko se je umaknil iz kandidature, je deloval umirjeno, pokončno, dostojanstveno. Pametna poteza, da se je umaknil. Da se ni spuščal na tako nizko raven, ki bi mu jemala energijo. Pa saj mu jo mogoče tudi je. Zgodba o spletni kampanji proti kandidaturi se je rolala kar nekaj dni po naših medijih.

Takšne stvari gredo težko mimo človeka, ne da bi na njem pustile pečat. Morda je zato na prvih dveh tekmah deloval odsotno in ostal daleč od medalj.

Potem pa je naenkrat oživel kot Feniks.

Vse za to, kar ljubi — biatlon

Vsi mi, ki ga spremljamo od daleč, si ne moremo predstavljati, skozi kaj vse se je moral pretolči v življenju, da ima danes tudi to medaljo. Ne samo, da se je odločil za enega najtežjih in najzahtevnejših športov, zaradi katerega še danes čuti posledice ozebline na strelnem prstu.

Mlad mulo, komaj dobro iz najstniških let, se je pri 22 letih, po že osvojeni olimpijski medalji za Hrvaško, odrekel svoji matični domovini, si nakopal psovke, grožnje in pritiske rojstne države in prevzel novo državljanstvo.

Zamenjal je dom, jezik, kulturo in trenerje. In to samo zato, da bi delal tisto, za kar ima talent. Kar ima rad. Kar zna in hoče početi že od mladih nog – tekmovati v biatlonu v malo ugodnem in urejenem okolju.

Verjetno bi lahko odšel v katerokoli biatlonsko velesilo in si zagotovil še boljše pogoje. Toda izbral je Slovenijo. Slovensko govori brezhibno. Bolje kot marsikateri Slovenec. Bolje kot gospa poslanka SMC, ki se ponaša z akademskim nazivom. Bolje kot mnogi poslanci, ki ne znajo oblikovati razumljivih stavčnih struktur, ne slovnično ali kaj šele vsebinsko. Bolje kot marsikateri slovenski košarkar, nogometaš …

Še en diplomatski dialog?

Prav zanima me, kaj bodo zdaj, ko ima srebrno medaljo, porekli tisti, ki so se ga s tako ničevim razlogom odrekli kot zastavonoše. Koliko Slovenca je zdaj po njihovem v Jakovu Faku? Kako slovenska je zdaj zanje ta medalja? Ga bodo še vedno pošiljali nazaj na Hrvaško? So sosedje Hrvati v kontekstu medsosedskih neumnosti že zaslutili novo priložnost, da nas povozijo?

Komercialna televizija je namreč že predvajala pogovor z Jakovimi nekdanjimi sovaščani in z očetom. Ti so seveda pohiteli s trditvami, da je medalja vsaj toliko hrvaška kot slovenska.

Če se razvije še en diplomatski dialog med državama, smo to medaljo že izgubili. Administrativno bo seveda za vedno pripisana Sloveniji. Toda poznavajoč hrvaške komunikacijske in diplomatske spretnosti se zna zgoditi, da bo moralno (p)ostala samo hrvaška.

Nemška medalja Ukrajinke in Francoza

Nemci so na OI poslali umetnostna drsalca Aljono Savchenko in Bruna Massota. Aljona se je rodila v Ukrajini, Bruno pa je pravi Français. Ona res že nekaj let živi v Nemčiji, on pa do novembra ni vedel, ali bo sploh lahko tekmoval, saj je šele v tretjem poskusu naredil pisni izpit iz nemščine (kar je pogoj za pridobitev državljanstva).

Na ZOI sta zmagala, oblečena v dizajnersko kopijo oblačil zmagovalcev Sarajeva 1984, plesnega para Jane Torvill in Christopherja Deana. Jane in Chris sta bila tudi avtorja njune koreografije.

In četudi so nemški novinarji za intervju po zmagi potrebovali francosko-nemškega tolmača, nihče ni niti za trenutek pomislil, da medalja ni nemška.

Najboljši sosed Fak

Nekje sem zasledila, da Fak gradi hišo v mojem kraju. Če to drži, sem hudo ponosna. Imeti Jakova za sokrajana je čast in veselje za ves kraj. Bom raziskala, če je res, da ga spoznam tudi osebno.

Zaključujem pisanje o Faku the Feniksu s poskusom osveščanja, da se osvobodimo trapastih omejitev v svojih glavah. Meni osebno je najbolj pomembno to, kako njegovo vlogo v slovenskem športu vidim sama. Vse drugo, predvsem pa to, odkod prihaja, nima s športom — zaradi katerega je naš — nobene povezave.


Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE