Polemika z Ruplom (1.): O desničarjih (in v nadaljevanju tudi o levičarjih)

24.2.2018 / 06:10 3 komentarji
Poljudno, poljubno, populistično posploševanje. Levi in desni so samo shorthand za dihotomijo osnovnih političnih polov.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Spoštovani Dimitrij,

Hvala, da ste me v svojem polemičnem odzivu nagovorili kot “starega znanca”. Zato si upam tudi jaz vas — for old times’ sake, čeprav navidez off-topic — napol hudomušno spomniti, kako mi je pred dvajsetimi ali še več leti vaša cenjena gospa Meta v navalu navdušenja nad kdo ve katerim mojim tekstom (ali teksti nasploh) rekla, da predobro pišem za Slovence. Ker da si me ne zaslužijo.

Začel sem se skromno odkašljevati, a sem kljub temu domišljavo bleknil, da si tudi jaz ne zaslužim takšnih bralcev — pišem pa vseeno rad prav zanje.

Zakaj zdaj obujam ta spomin? Samovšečnost me je sicer minila, občutki pa so podobni. Še vedno rad pišem in še vedno mislim, da so za Slovence dovolj dobri samo najboljši teksti — in to sploh ne nujno moji, da ne bo pomote —, pa čeprav se jih prav nič ne primejo. Bolj se jih prime kaj drugega. Slabega. Jaz sem za razliko od drugih samo bolj vztrajen in trmast mizantrop in fatalist.

* * *

Potem sem vas v četrtek zvečer gledal še na televiziji, ko ste z Golobičem, Jambrekom et al. obujali spomine na Drnovška. Pa se mi je zazdelo, da ste še vedno tak dobri, stari liberalni konservativec stare šole, kakršnih danes ni več. (Zato pa tudi niste več v politiki. In bolje za vas, da vam ne pride več na misel, da bi poskusili nazaj.)

Načrtno sem si vas izbral za sparing partnerja v debati o desnici. Ne mislim, da sva edina kompetentna, da na to temo kaj rečeva. Niti niste edini častni nasprotnik, s katerim bi se mi zdelo vredno resno popolemizirati. Ne.

Vas sem si izbral zato, ker ste iz tistih časov, ko teh levih-desnih poenostavitev še ni bilo. Tudi ni bilo vseh teh ločnic, namišljenih ali dejanskih, ki nas danes po nepotrebnem spravljajo ob živce. Bilo pa je zato tem več intelektualnega razmisleka in profesorskega pokroviteljstva. Zanj v dobi razuzdane hiperemancipiranosti in domnevne svobode ni več prostora. Čeprav gre za razsvetljen in reflektiran individualizem v službi skupnosti.

In nenazadnje in še bolj naravnost, izbral sem si vas zato, ker ste s svojo do mene deloma naklonjeno, toda vznemirjeno ad hoc polemiko na Dejanovem portalu dali vedeti, da je desničarstvo za vas nekaj obenem vrednega in nevrednega, človeškega in nečloveškega, demokratičnega in nedemokratičnega, privlačnega in odbijajočega. To razumem. Tudi sam do neke mere tako čutim — a za razliko od vas tudi do levice.

* * *

K stvari!

Veseli me, da ste se odzvali na mojo inkriminirano kolumno in navrgli nekaj razmišljanj o vprašanju, kdo je — ali je bil — levičar in kdo desničar. Za kakšne in katere vrednote se zavzema. (Mene kot jezikohitreca bi tudi zanimalo, kakšne metafore mu pristojijo, če bi mu že hotel še kakšno nalepiti.)

Tako kot vi sami niste šli v direktno polemiko z mano, z mojimi grdimi in slikovitimi, toda neizprosno verodostojnimi opisi nekaterih ljudi, ki jih imam za desničarje, bom tudi jaz vljudno preslišal vaše ne preveč posrečeno retorično vprašanje, ali so bili desničarji — po tej moji logiki — potemtakem tudi Churchill, De Gaulle, Adenauer, Schuman, Kohl, Genscher, Mock, Wojtyła, Wałęsa, Havel? Med domačimi pa, insinuirate, da so bili desničarji po mojem torej Bučar, Drnovšek, Jambrek, Janša, Spomenka in Tine Hribar, Oman, Peterle, Pučnik — celo Kučan in bog ne daj vi sami?!

* * *

Govoriti o levičarjih in desničarjih je danes pogovorno, poljubno, poljudno, da ne rečem populistično posploševanje kompliciranih in kočljivih politoloških zadev za vsakdanjo rabo. Levica in desnica sta samo shorthand za dihotomijo osnovnih, shematiziranih političnih polov. Po zaslugi našega volilnega sistema, ki preferira drobljenje in desetkanje strank — za nameček pa omogoča še neprijetna presenečenja —, faute de mieux pač zanemarjamo nianse in govorimo o levih in desnih.

Če znam prav brati med vrsticami, vas imam na sumu, da bi raje videli, da bi tudi v Sloveniji imeli (skoraj) samo “Republikance in Demokrate” ter “Laburiste in Konservativce”. Če mene vprašate, tudi jaz. Mislim, da bi to bila rešitev. (Ki pa je ni na obzorju.)

V Sloveniji nismo edini, ki uporabljamo te retorične bergle. Je pa najbrž res, da zaradi naše (post)partizanske in (kripto)komunistične zgodovine to poenostavljanje presega ekonomiko in stilistiko jezikovnega izražanja in bolj kot v kateri drugi državi in jeziku otežuje konsenzualnost uporabe in dela to ločnico navidez bolj nepremostljivo.


Tega še ne bo tako kmalu konec.

V smeri urinega kazalca: sir Winston Churchill (1875–1965, britanski premier); Charles de Gaulle (1890–1970, francoski general in predsednik); Konrad Adenauer (1876–1967, nemški kancler); Robert Schuman (1886–1963, francoski premier).

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE