Štrukljeva šolska stavka: Prijeten počitniški dan s šoloobveznim otrokom

15.3.2018 / 06:10 2 komentarja
Šolske stavke mnogi ne podpirajo več. Slovenski zeitgeist je pač takšen, da nam gre na živce skoraj vse, kar je državno.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Včeraj sva z mlajšim sinom (četrtošolcem) preživela prijeten, tako rekoč počitniški dan. Če ne bi bilo šolske stavke, ga ne bi. Z mano je bil zato, ker imam bolj fleksibilen urnik od njegove mame. Kot zaposlena v javnem sektorju bi za varstvo otroka morala vzeti neplačan dopust.

Toliko o solidarnosti.

Starejši sin (šestošolec) je ta teden v šoli v naravi. Na Krvavcu hvala bogu ne štrajkajo.

V mestu sva srečala babico Jonasovega sošolca. Pohvalila se je, da je v njeni pisarni (z vnukom vred) kar pet otrok. Ljudje se znajdemo. Vsaj mi z večjimi otroki. Ne jamramo in ne šimfamo učiteljev in se imamo fajn tudi med stavko šolskega sindikata. Tudi če ne najdemo rešitev, te včasih padejo naravnost z neba.

Razumem pa, da šolnikov mnogi ne marajo več in ne podpirajo več njihove stavke. Slovenski zeitgeist je pač takšen, da ti gre na živce skoraj vse, kar je državno.

Najboljši vic v zadnjih 221 letih!

Včerajšnji dan si bom zapomnil po štirih, petih stvareh: razen po šolski stavki še po tem, da je umrl Stephen Hawking, da sem izvedel, da je Borut Pahor po včerajšnjem poletu v Berlin ostal brez prtljage … — in po novinarskem poročilu oz. pritožbi staršev, da so na neki šoli v Mariboru “trije otroci” “večkrat videli” učitelja telovadbe, ki da je “gledal” “dve deklici” v zadnjo plat in se “oblizoval”. 

No, nakar je zvečer (PS:) odstopil še Cerar. 

Obtožiti učitelja spolnega nadlegovanja in narediti iz tega kao medijski škandal s tem in s takim korpusom delikti bi lahko bil najboljši vic, kar smo jih prebrali v vseh 221 letih od ustanovitve Vodnikovih Lublanskih noviz — če seveda ne bi bilo zaskrbljujoče.

Kam gre slovensko šolstvo in morala? Ne! Kam gre slovenska zdrava pamet!

Za boljše učne standarde in odnose

Šolniki se ne bi smeli boriti samo za boljše plače. Ali pa vsaj mi sami ne bi smeli misliti, da se borijo samo za boljše plače. Morali bi se boriti — in morda se tudi res borijo, ne sicer preveč uspešno — za boljše učne in socialne standarde in odnose s starši.

Družba se spreminja in mi — starši in otroci, deloma celo učitelji — z njo vred. Toda šole kot celota in šolska zakonodaja ne sledijo temu tempu. Učitelji so nemočni pred zateženci, ki za vsako figo protestirajo in na vse načine ščitijo svoj razplod pred domnevnimi šolskimi nepravilnostmi.

Država po eni strani omogoča status otroka s posebnimi potrebami skoraj vsakemu smrkavcu, ki nekako odstopa od povprečja, po drugi pa ne zna dobro poskrbeti za tiste z resnimi vedenjskimi motnjami (niti za njegove sošolce).

Učni programi in principi in kurikulumi so pri mnogih predmetih in na mnogih stopnjah vprašljivi. Šola je storilnostno naravnana (za učence in učitelje), obenem pa otroke šona in jim daje vedeti, da dela na tem, da bi se imeli fajn.

Rok trajanja simpatij do šolnikov

Štrukljev sindikat je bil ob valentinovi stavki deležen ne ravno enoglasne, pa vendar največje naklonjenosti v novejši zgodovini slovenskega šolstva. Rok trajanja prošomoštrskih simpatij pa je po enem mesecu potekel.

Ni čudno. Rojaka še nekako dobiš na svojo stran, če njegovega potrpljenja ne preizkušaš prevečkrat in predolgo. Stavkati že drugič v enem mesecu je too much. Preveč je poseganja v človekovo zasebnost. Si predstavljate, kaj vse je treba narediti, da otroku nekako priskrbiš varstvo za en dan oz. pol dneva?!

To ni več stvar solidarnosti. Še posebej zato, ker imajo mnogi starši sami v drugih poklicih še nižje plače od učiteljev. Le zakaj bi držali s tistimi, ki imajo več? In to kao sebi v škodo? Držimo raje z državo in jo podprimo, da bo naredila red. Ordnung und Disziplin! Maul halten und weiter dienen!

Šolstvo je tako kot vsi drugi deli javnega sektorja osovraženo zaradi državljanske prevzetnosti in pristranosti in pomanjkanja zaupanja. Na slabšem je samo še zdravstvo — ker še bolj kot šolstvo posega v naša življenja in ker je zdravstvena politika še bolj nekonsistentna od šolske.

Kritizira lahko danes vsak idiot

V obeh primerih pa seveda ne pomagata ne populizem ne senzacionalizem, ki sta za uboge ozaveščene državljane kot čarobni palčki, s katerimi bomo v trenutku vse rešili ali vsaj izsilili spremembe (ki bodo v resnici stanje še poslabšale).

Tako pač je, ker podsistem ne funkcionira idealno in ker so kritike — ali celo zahtevane spremembe — res nujne in utemeljene. Kar pa po drugi strani seveda ne pomeni, da imajo kritiki prav. Žal. Kritizira lahko danes vsak idiot, ni pa seveda kompetenten, da bi karkoli korigiral ali kaj šele kogarkoli zamenjal.

​Včeraj sva z mlajšim sinom (četrtošolcem) preživela prijeten, tako rekoč počitniški dan. Če ne bi bilo šolske stavke, ga ne bi. Z mano je bil zato, ker imam bolj fleksibilen urnik od njegove mame. Kot zaposlena v javnem sektorju bi za varstvo otroka morala vzeti neplačan dopust. — [Fotografija: Marko Crnkovič]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE