Šarec hoče biti premier? Nezaslišano! Kriv je že zato, ker mu dobro kaže!

17.4.2018 / 06:08 1 komentar
V demokraciji lahko kandidira vsak. Neglede na izobrazbo, znanja, prepričanja. Tudi če nam — tako kot meni — to ni všeč.
NAROČI SE PRIJAVI SE

V teh grobih časih osebnih diskreditacij in iskanja konspirativnih ozadij naj takoj povem, da nisem oboževalec kamniškega župana in ga ne poznam. Ne bom volil zanj, ker me ne prepriča. Verjamem tudi, da bi bila funkcija predsednika vlade, če bi to postal, zanj prehuda preizkušnja.

Kar me tukaj zanima, je izključno medijska naracija in načini, kako nam mediji rišejo politično krajino. Kako hote ali nehote izražajo svoje preference in miselne vzorce, nam sugerirajo način razmišljanja, izbirajo svoje sobesednike in sploh ponujajo svoj pogled na stvarnost.

Suzana Kos je v sobotnem Delu spraševala političnega analitika in avtorja javnomnenjskih raziskav Andraža Zorka o prihodnjih državnozborskih volitvah in oceni kampanje. 

Naslov intervjuja Zakaj hoče Marjan Šarec biti premier je že sam po sebi značilno sugestiven. Vanj je vgrajen dvom, ki poganja intervjuvanega.

Vnaprejšnja kulpabilizacija

Težava je v tem, da Zorko že vnaprej kulpabilizira Šarca zaradi njegovih namenov na parlamentarnih volitvah — in ker mu v anketah že nekaj mesecev kaže najbolje, je že vnaprej kriv.

Isto vprašanje, zakaj želijo biti predsedniki vlade, bi smeli ali celo morali zastaviti vsakemu strankarskemu voditelju. To si želijo postati vsi.

Skratka: zakaj želijo Andrej Čuš, Bojan Požar, Aleš Primc, Franc Kangler, Alenka Bratušek, Dejan Židan in nenazadnje (ponovno) Miro Cerar postati predsednik vlade?

Odgovor je v vseh primerih banalen in enostaven: ker pač pretendirajo na zmago in ker se zmagovalec ne bo branil premierskega stolčka.

Ampak ne, Zorko vrta takole:

“Vprašati se je treba, kaj je pravzaprav njegov motiv. Zakaj hoče biti predsednik vlade? Razumem, da je na primer na volitvah zmagati želel Janez Drnovšek, kot doktor, ekonomist ali pa na primer Zoran Janković, kot uspešen menedžer. Ali pa Janez Janša, kot profesionalni politik.”

Izgubljeni Delov kompas

In drugič, ne da bi se spuščal v podrobno analizo intervjuja, naj omenim še njegovo repliko, ki se mi zdi pomenljiva — tudi za značilno izgubljeni kompas časopisa Delo.

Intervjuvanec več kot evidentno izhaja iz osebne antipatije do Šarca. Ne more se z njim sprijazniti in aludira, da je izobrazba diplomiranega igralca neustrezna platforma za vodenje države.

Novinarka Zorku nekoliko kontrira, ko primerja Šarca z nekdanjim ameriškim predsednikom Reaganom, toda Zorko gloda dvom še naprej in ponavlja tisti “le zakaj hoče Šarec postal premier” kot nekaj, kar bo zastrupilo njegovo kandidaturo kot neprimerno. Takole:

Suzana Kos: “Morda je Šarcu vzor Ronald Reagan, bil je igralec in nato politik?”

Andraž Zorko: “On [Šarec] pa je profesionalni igralec, ki ni nikoli uspel v svojem poklicu, če ne upoštevamo stand-up nastopov na vaških veselicah in je postal zaradi priljubljenosti v nekem lokalnem okolju župan. Zakaj bi on zdaj rad postal premier? Se dejansko počuti usposobljenega in poklicanega za to vlogo?”

Suzana Kos: “Namigujete na strice iz ozadja?”

Andraž Zorko: “[Smeh.] Sem pristaš teorije zarot. Vedno pa dopuščam prav vse. Od tega, da je šlo za nekakšno narcisoidno potezo po veliki podpori na predsedniških volitvah, na katere pa ni šel z iskrenim namenom zmagati. Mogoče je tudi, da gre za zelo spretno organizirano igro v smislu ‘zagotoviti je treba nadomestek za Cerjarja’. Saj vemo, da v vsaki državi obstajajo omrežja, tudi pri nas. In če drži, da je Slovenija v rokah nekih neizvoljenih lobijev in omrežij, da imamo ugrabljeno državo, je ta teza povsem legitimna. Zdaj pač potrebujejo nekoga, ki ga bomo lahko upravljali. Ker koga lahko upravljaš? Samo neizkušenega, ki pride prvič na oblast.”

Priznaj in pol ti oprostimo?

Vse lepo in prav, toda v demokraciji lahko kandidirajo vsi, neodvisno od izobrazbene strukture, znanj in prepričanj. Tudi če nam — tako kot meni — to ni všeč.

Že res, da imamo večja pričakovanja do profesionalnih pravnikov in ekonomistov in da v slovenskih razmerah še nismo navajeni na kaj drugega. A Zorko se s tem ne zadovolji. Ker je Šarčev status izstopajoč, je pripravljen razložiti še svojo teorijo zarote.

Ne zgodi se prav pogosto, da slovenski politični komentatorji zase rečejo, da so privrženci teorije zarote. Kot da bi Zorko stavil na to, da mu bomo pol oprostili, če bo pri tem iskren — da bo torej v svoje razlage vpletel konspiratizem in pri tem priznal, da je njegov častilec.

Korelacije in kompetence

Ta okoliščina zastavlja vprašanje korelacije: zakaj bi nek politični komentator smel dvomiti v političnega kandidata, češ, da nima ustreznih kompetenc in znanj, sam pa bi smel onstran resne in kompetentne razprave širiti teorijo zarote? In to s pomočjo osrednjega časopisa v državi?

Od predsednika vlade pričakuje najvišje kvalifikacije, politični komentator sam pa zase meni, da je dovolj že teorija zarote, da je Šarec ugrabljen in da bodo z njim strici iz ozadja zlahka upravljali.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v soboto, 14. aprila 2017, pod naslovom Kako je, v Delu, z Marjanom Šarcem nekaj narobe. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE