Totalitarni jezikovni projekt: Naredite mi ta spol spet viden!

18.4.2018 / 06:10 4 komentarji
Feministični novorek za oba spola s podčrtajem je simptom frustrirank. Naj ga rešujejo v zavetju terapevtskih ordinacij.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ste vedeli, da v Sloveniji obstaja feministični novorek? Torej zapoved, kako se ideološko korektno — seveda iz feminističnega zornega kota — zapisuje slovenski jezik?

Ne? Odkrito rečeno, tudi jaz ne. Dokler nisem videla prvega predloga uradnega dokumenta, zapisanega v novoreku. In me je skoraj kap. In to iz več razlogov.

Prvi zadeva grafično podobo, ki jo pri tem novoreku uporabljajo.

Za feministični pristop k jeziku je glavni problem značilnost — da ne rečemo pravilo —, da za označevanje skupin, ki vključujejo tako ženske kot moške, uporabljamo besedne vrste moškega spola. Če hočemo povedati, da bodo Slovenci in Slovenke na volitvah izvolili in izvolile tistega politika ali političarko, ki jim je obljubil ali obljubila to in to, rečemo ali zapišemo nekako takole: “Slovenci bodo na volitvah izvolili tistega politika, ki jim bo nudil največjo varnost.”

S tem sledimo načelu jezikovne racionalnosti in ekonomičnosti, ki dela izražanje učinkovito, pregledno in razumljivo.

“Tovarišice in tovariši!”

Izražanje v samo enem jezikovnem spolu je krajše in preglednejše kot zapis, v katerem vsem moškim različicam dodamo tudi ženske različice.

Toda tako kot vsaka jezikovna raba je tudi to lahko sporno. Tudi ideološko sporno s stališča feminizma. S tega stališča že dolgo opozarjajo, da v tej rabi ženske ne obstajajo. In zahtevajo, da je treba narediti ženske tudi jezikovno vidne. In to tako, da so ob moških oblikah zapisane tudi ženske oblike.

S tem v zvezi smo doživeli že marsikaj. Pa ne samo slavnih “tovarišic in tovarišev”. Ampak tudi že tekste, ki so bili zapisani v celoti in izključno le v ženskem spolu — da bi avtorice pokazale, kaj pomeni, če je eden od spolov v tekstu odsoten.

Samo ideološka korektnost šteje

No, zdaj smo dobili standardiziran novorek. Ki izgleda takole: “Slovenci_ke bodo na volitvah izvolili_e tistega_o kandidata_ko, ki jim bo nudil_a največjo varnost.”

Če se čudite, se kar čudite. Tudi sama sem se. Če mislite, da je to neprebavljivo, se strinjam. Če mislite, da je nečitljivo, se strinjam.

Zamislite si recimo časopisni članek, zapisan v tej obliki. Kako ga boste brali? Groza!

A kot je pri ideoloških posegih v jezik običajno, vse to ne šteje. V ideoloških posegih v jezik šteje le eno: ideološka korektnost.

Tako je tudi v tem primeru. Ideološka korektnost tega novoreka upravičuje vse: od striktnega dodajanja ženske različice samostalnikov, pridevnikov in glagolov pa do grafične rešitve. Ki iz ideoloških razlogov ne sledi primeru “tovarišic in tovarišev”. In ki iz istih razlogov zavrača že uveljavljeno rabo “Slovenci/Slovenke” ali “Slovenci/ke”. Raba s poševnico za njih ni sprejemljiva, ker spola z “neoprimernim” ločilom ostro ločuje.

Zato je predpisana raba “Slovenci_ke”: podčrtaj namreč ideološko korektno izpostavlja kontinuum med različnima spoloma.

To, da je raba bralno težavna — za nekatere bralce, recimo mojo hčerko s celebralno paralizo, povsem neberljiva —, seveda ne šteje. Kot pri vseh ideoloških posegih v jezik je za ideološko korektnost treba žrtvovati vse. Kar je problem.

Frustracije neupoštevanih žensk

Ni pa to edini problem. Obstajajo namreč še drugi. Ki so ključni.

Prvi je, da je vsak poskus prilagajanja jezika določeni ideologiji totalitaren projekt. Bil. Je. In bo. In to kljub temu, da se je vsem, ki so ga zagovarjali_e, vedno zdel napreden, celo emancipatoričen.

In drugič, še noben od teh projektov ni uspel. Jezik ima namreč svoja pravila spreminjanja, ki jih nihče ne more politično usmerjati. Na srečo.

Teh pravil avtorice_ji feminističnega novoreka očitno ne poznajo. Ker če bi jih, svojega novoreka ne bi uveljavljali. Tudi zato ne, da se ne bi javno blamirali.

Kar pa po libidinalni logiki predlgateljev_ic seveda spet ne šteje. Šteje namreč samo frustracija neupoštevane ženske.

V tem smislu so zgovorni tudi argumenti, s katerimi ta novorek utemeljujejo. 

Glavni argument je, da je treba narediti ženski spol viden. Uboge ženske, ki mislijo, da so vidne šele, ko moški jezikovni obliki dodajo še žensko končnico! In to s podčrtajem!

Drugi zgovorni argument pa zadeva izbiro podčrtaja namesto drugih, že bolj uveljavljenjih in lažje berljivih variant, in ki se glasi nekako takole: pokazati, da med moškim in ženskim spolom ni jasne meje. Ampak kontinuiteta.

Uboge ženske, ki čutijo tako močan notranji poriv, da bi bile v kontinuiteti z moškostjo! Biti moški!

V zavetju zasebnosti

Lahko pripomnite, da se to praviloma vidi tudi v njihovi zunanjosti. Ali v marsičem drugem. Recimo v njihovem slavljenju moškosti na način, da kar naprej govorijo, da so moški močnejši, vladajoči, dominantni spol. Kar niso. Nikoli bili.

Ampak seveda: pri notranjih stiskah dokazljivi argumenti ne štejejo. Šteje neka druga logika. 

In rezultat te logike je predlagani feministični novorek. Ki ni emancipatorična praksa. Ampak simptom. Simptom tistih, ki ga zagovarjajo. Če bi tisti_e vedeli_e, kaj s svojim novorekom o samih sebi dokazujejo, ga verjetno nikoli ne bi predlagali_e. Ampak bi modro molčali_e. In svoje simptome reševali tam, kjer jih je treba reševati: v zavetju zasebnosti in terapevtskih ordinacij.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE