Spol na FF kot desničarska zarota? Kje neki! Kvečjemu akademska ležernost.

24.6.2018 / 06:08 Komentiraj
Domislica Filofaksa je nenapredna, ker je popolnoma akademska. Prav zato ne odtehta niti tiste škode, ki je že nastala.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Razveselil me je članek Marka Crnkoviča, ki se je ob aferi “splošni spol na Filozofski fakulteti” posvetil avtorefleksiji. Vprašanju, “kaj me je pravzaprav zmotilo”. Morda nič. Ali kvečjemu vsesplošno pešanje občutka za jezik.

Opazil sem nekaj nenavadnega: da se moji odzivi nenavadno ujemajo z odzivi tistih, ki so se kdaj poglobljeno ukvarjali z jezikom in literaturo. Nasprotniki triletnega kolobarjenja z dvema slovničnima spoloma s(m)o namreč nazorsko pisani. Edino, kar nas res druži, je živa, tudi povsem praktična izkušnja z jezikom. Zato gledamo skeptično na idejo o triletni sveti vojni, v kateri se bo moški spol spokoril za vse krivice od Adama naprej.

Vedno bolj očitno je, da je ukrep nastal kot kompromis, s katerim se vsebinsko nihče ni povsem identificiral. Identifikacije je zdaj kar nekaj, vendar je predvsem čustvena in včasih meji na sektaštvo. Če nisi navdušeno za, si redneckovski nazadnjak. Celo če si feministka z resnimi referencami na temo “spolno občutljiva raba jezika”.

Presenetljiva spoznanja

V zadnjih dneh pa sem prišel do dveh presenetljivih spoznanj. 

Formulacija ukrepa se očitno ni porodila iz revolucionarne vneme — kot sem mislil prej —, temveč iz jeziko(slo)vnega čistunstva.

Že nekaj časa poteka burna razprava o tako imenovanih podčrtajih. Nasprotniki binarnega pogleda na spol jih (z nekaterimi zelo lucidnimi argumenti) branijo, jezikoslovcem pa se vdor računalniških znakov v jezik estetsko upira.

Še več: mnogim kvarijo tipografsko veduto že tradicionalne poševnice (“študent/ka”, ki se ni “prijavil/a”) in celo sprotno navajanje obeh spolov, češ, da je neekonomično. Celo ko gre za suhoparne pravne akte!

Rešitev s triletkami in “kvotami” slovničnih spolov torej izvira iz estetskega predsodka. Zazdelo se je, da bodo jezikovna in spolna razmerja ostala enako neoporečna kot v Cvetju v jeseni, če bomo vsakič uporabljali samo po en (!) slovnični spol. Ker je ta pristop v svoji mehanski obrednosti tuj življenjski izkušnji, utemeljitve ni bilo mogoče napisati in je do tega dne še ni.

Rumena ideologizacija

Ker ni bilo široke razprave — s katero bi se lahko ključna jezikoslovna ustanova, kot je Filozofska fakulteta, celo okoristila — in ker ima sklep naravo dekreta v brezosebni obliki (“sprejme se naslednji sklep”), je prišlo do rumene ideologizacije.

Desničarska zarota? Kje neki! Kvečjemu akademska ležernost. Še bolj me je presenetilo tole razkritje. Kot je predsednik delovne skupine dr. Marko Stabej pojasnil v intervjuju v Mladini, so sprva mislili uporabiti formulacijo, po kateri bi moški ali ženski slovnični spol veljala za “vse spole”. Ker pa se jim je to zazdelo preveč eksplozivno, so se zavestno odločili za dvoumno sintagmo “za kateri koli spol”.

Splošnooziralni zaimek “katerikoli” — pisanje te besede narazen, “kateri koli”, je še en primer neživljenjskega čistunstva — lahko uporabniki tega epohalnega ukrepa razumejo na dva načina.

Kdo je kateregakoli spola?

Zakrnjeni konservativci in tisti del marksistov in feministov, ki imajo pomisleke do pretiranega trgovanja z identitetami, lahko “katerikoli” razumejo kot dvojino: gre za dva slovnična spola, ki se bolj ali manj ujemata z biološkima.

Bolj razgledani in “naprednejši” pa lahko ob tem slovničnem dvoumju razmišljajo o neomejenem številu spolnih identitet — recimo o 31, kolikor jih uradno priznava Komisija za človekove pravice mesta New York.

Toda razlika sploh ni nepomembna: z dvoumnim “katerikoli” so namenoma vrgli v isti koš dve povsem različni kategoriji: slovnični spol in to, kako se nekdo glede na spol osebno opredeljuje. Ni isto! Kot je takoj ugotovil že Kozma Ahačič, tu ni prostora za neopredeljene. Poleg tega se v tej mešanici spolnih kategorij na čuden in nejasen način pojavlja tudi srednji slovnični spol.

Dekan FF dr. Roman Kuhar je v svojem pojasnilu, objavljenem na spletu, dvoumje zanikal: “katerikoli” da nagovarja prav vse. Torej sploh ne samo moških in žensk, ampak vse oblike spolne samoopredelitve. Prav, toda to bi bilo mogoče elegantno rešiti s formulacijo: “Uporaba slovničnih spolov ne zadeva posameznikove spolne opredelitve.”

Ideološke plitvine

Nima smisla tajiti, da je debata postala plitvo ideološka. Ali v ozadju iskati zaroto. Javni odzivi so taki, kakršni so. Nekatere je mogoče opisati kot “sovražni govor”, in ti si zaslužijo vso obsodbo. Najostrejšo.

Vendar niso vsi taki. Številne kolegice in študentke moti že sama misel, da bi jih birokratski akti intimno “nagovarjali” glede na spol, saj to ni naloga pravnih besedil. Številni imajo pomisleke tudi do tega, da boj za pravice žensk podrejamo “politiki identitet”.

Odpor do te politike goji tudi marsikateri proklamirani marksist. Sam o tem nimam enoznačnega mnenja. Me ne moti. Trdim le to, da identitetna politika ni do take mere samoumevna, da bi jo lahko osrednja humanistična fakulteta vpisala v kodeks svojih vrednot.

Če naj bom še bolj neposreden: naši študenti so idejno zelo raznoliki, in do tega imajo pravico. Zato nam ne more biti vseeno, če z nekim provizoričnim sklepom — ki med drugim temelji na umetno ustvarjeni nejasnosti in o njem sploh ne vemo, ali je res “napreden” — morebitne študente odvračamo od vpisa. Številnim bodo starši rekli: izogibaj se te scene, pojdi rajši v sosednjo hišo. Na strojništvo. Če pa že greš na Filofaks, se vpiši tja, kjer časa ne zapravljajo s tem, da v pravne akte montirajo dvoumja.

Birokratski obredi

Toda zakaj javnost sploh tako vznemirjajo interni birokratski obredi neke fakultete?

Del javnosti je zlonameren in privoščljiv. Del pa ravno od te fakultete pričakuje, da bo glede vključevanja ženskega spola iznašla formulo, uporabno tudi za druge javne ustanove.

Med vsemi rešitvami, ki sem jih naštel — in vse so že preizkušene —, je rešitev s kvotami slovničnih spolov edina taka, da je v državnih in drugih javnih aktih ni mogoče uporabiti. Predstavljajmo si, da bi Državni zbor in vlada začela preštevati, koliko zakonov in drugih aktov sta sprejela v posameznem spolu. S tem se ne bosta ukvarjala, (Filozofska) fakulteta pa k večji enakopravnosti ne bo prispevala ničesar.   

Domislica je nenapredna zato, ker je povsem akademska. Prav zato ne odtehta niti tiste škode, ki je že nastala.


Dr. Marko Marinčič je redni profesor na Oddelku za klasično filologijo na Filozofski fakulteti.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE