Primer Špele Kožar: Kam je šla pravica do svobode izražanja?

28.6.2018 / 06:08 2 komentarja
Novinarka ni storila tega, kar ji je vodstvo RTV Slovenija očitalo. Na Facebook profilu je povedala samo to, kar je res.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Velenjski neonacistični plakati so bili po pričakovanjih deležni dveh diametralno nasprotnih reakcij politike, javnosti in civilne družbe. Na odziv organov pregona še čakamo.

Na eni strani so številni politiki — tokrat celo Cerar in Pahor, glede sovražnega govora do beguncev dolgo časa abstinenta in še potem omledna —, dejanje obsodili.

Na drugi pa so se k besedi priglasili tisti, ki so poskušali z retoričnimi triki pomen plakatov zmanjšati, njihovo avtorstvo pripisati “komijem”, kot se je izrazil Janša, se cinično posmehovati in jih relativizirati z omenjanjem velenjskega spomenika Josipu Brozu Titu.

Kaj je s tem narobe? Vse.

Odvetnica Lucija Ušaj Šikovec, kandidatka SDS na volitvah, evidentno navdušena nad neonacisti, ker imajo zanjo “več pameti in okusa kot kdorkoli drug”, je tudi do velenjskih plakaterjev pokazala veliko razumevanja: “Sicer pa, kaj je narobe, če si za družino, za državo in za raso?”

Če analiziramo odzive, jih lahko hitro razdelimo na dve osnovni kategoriji: prvi neonacizem obsojajo, drugi pa ga tako ali drugače ne jemljejo resno, ga relativizirajo ali se obsodbi posmehujejo.

Boj se Slovencev

V običajni tekmi javnega opredeljevanja je novinarka TV Slovenija Špela Kožar na Facebook profilu zapisala naslednje:

“Tole je viselo po (mojem) Velenju. Plakati so odstranjeni in prijava podana. No, fino. Komaj čakam, da bo Pahor spet poudaril, kako mora relativni zmagovalec (13 % vs 87 %!!) sestaviti vlado. In komaj čakam, da jeseni nekateri someščani spet obkljukajo skrajno Janševo politiko, tisti drugi pa ne gredo volit. #iFEARslovenia”

Po tej objavi (in še enem komentarju) je bila novinarka izpostavljena politično konotiranemu in motiviranemu linču, diskreditiranju in zasmehovanju s strani relativnega zmagovalca nedavnih volitev, s katerim večina strank zaradi takšnega sovraštvenega govora ne želi sodelovati pri sestavi vlade.

S tem je ta “skrajna politika” prikimala točno tistim trditvam na svoj račun, nad katerimi je bila ogorčena: kot da bi se v njej radikalno prepoznala. Ko je Kožarjeva potem v nekem manjšem komentarju Janšo mimogrede označila za nevarnega, je ta na svojem Twitterju zagrozil: “Bo vodstvo @RTV_Slovenija reklo [kaj] na ta sovražni govor svoje novinarke ali se molče strinja?”

In res, dovolj je bil samo namig: vodstvo je njegovi “ovadbi” prisluhnilo in se odzvalo. 

Zakaj je odziv problematičen

Novinarka ni storila nič posebnega: podala je svojo presojo o nekem politiku. Nič več kot to. Zaradi tega jo je brezimno in nepodpisano “vodstvo RTV Slovenija” v javni izjavi okaralo in ukorilo.

Prepričan sem, da je reakcija problematična iz več razlogov. Naj jih naštejem.

Prvič. Čeprav novinarka ni omenjena, odziv nesporno referira nanjo. Toda težava je v tem, da je ocena netočna: da gre za “objave posameznih zaposlenih na RTV Slovenija, v katerih plakate brez argumentov povezujejo s stranko SDS”, ne more držati, ker Kožarjeva plakatov ni povezala s stranko SDS.

Je pa storila nekaj drugega: njihov nastop je postavila v kontekst splošne govorice sovraštva in “skrajne politike” v državi.

Če vodstvo s “povezovanjem” meri na pripisovanje avtorstva plakatov oz. lepljenja stranki SDS, je njegov očitek Špeli Kožar podtaknjen in krivičen. Tega pač ni zapisala. Če pa s “povezovanjem” merijo na njen opis stanja duha, pa je novinarkina ocena točna in zatorej ne more biti očitek.

“Dostojanstvo” in “verjetje”

Drugič. Vodstvo zahteva od svojih sodelavcev, da “ohranjajo dostojanstvo” tudi “v zasebnem komuniciranju na družbenih omrežjih”. Pri tem se sklicuje na osebno integriteto, ki da bo podlaga zaupanju v novinarja, kar omogoča “verjetje” osebi.

Potem pa sledi za obljubljeno izpeljavo nenavaden sklep: če bo gledalec ali poslušalec verjel novinarki ali novinarju, bo zaupal njihovim mnenjem tudi v zasebnem življenju.

Bizarno — kajti vodstvo bi moralo dokazati ravno nasprotno. Zakaj bi namreč neka v zasebnem življenju izrečena resnica ogrozila ugled novinarja in posledično hiše, ki ji pripada? In kako naj bi zapisi na družbenih omrežjih, ki so javni, šteli za “zasebno življenje”, ni niti malo pojasnjeno. Je pa po drugi strani zelo jasno, da je po naši ustavi pravica do zasebnosti izrecno varovana.

Tretjič. Pismo popolnoma zgreši smisel 21. člena Poklicnih meril in načel novinarske etike, ki ga citira in na katerega se sklicuje. Ta nikakor ne regulira ravnanja zaposlenih v “zasebnem življenju”, temveč določa postopanje v primerih navzkrižnih osebnih interesov, pravic in dolžnosti, pri čemer ima v mislih nastopanje in sodelovanje v konkurenčnih elektronskih medijih, komercialno dejavnost, finančno novinarstvo, prejemanje daril, nagrad in ugodnosti, politično, sindikalno in stanovsko dejavnost.

Kontekst citiranega člena zanesljivo ni to, da bi lahko izražanje stališč na Facebooku skozi njega prepoznali kot “politično delovanje”. In še manj, da bi z njim bil dovoljen poseg v ustavno zajamčeno pravico do svobode izražanja misli, govora in javnega nastopanja.

Pismo vodstva RTVS lahko razumemo na točno tak način: pod pretvezo zaščite dobrega imena zavoda bolj ali manj posredno opozarjajo, da “takšno ravnanje ni dopustno” — s čimer korenito in nevarno posegajo v temeljne pravice zaposlenih.

Psihične težave?!

Naj spomnim, da ko se je Janez Janša v predvolilnih soočenjih moral zagovarjati zaradi kandidatke SDS, ki se navdušuje nad neonacisti, je zamahnil z roko, češ, vendar to ne more biti osrednja tema zanj, ki vendar rešuje Slovenijo — razen tega pa da ima njegova kandidatka zelo majhno število sledilcev, je še dodal. In čeprav jih ima Špela Kožar še manj, je z zanj značilnimi dvojnimi vatli — eni zanj, drugi za vse ostale — takoj zahteval ukrepanje vodstva.

Še več! Tudi po nastopu dr. Igorja Pribca in dr. Barbare Rajgelj v torkovih Odmevih na temo sovražnega govora ob velenjskih plakatih je retvital žaljivo opazko, češ, zakaj v studio vabijo goste, ki imajo psihične težave. Mar ni ravno to tista kultura, o kateri govori novinarka Špela Kožar? Ta je samo javno opozorila na sovraštvo, ki ga širi njegova stranka.

Zdi se alarmantno, da vodstvo zavoda stopa na stran politikov, ki zganjajo hujskaštvo in pogrom proti novinarkam in novinarjem — in to ravno proti njej —, namesto da bi jih poskušalo zaščititi. V omenjenem pismu o tem ne bomo našli niti besedice!

Še več politizacije, ne manj

Vodstvo RTV Slovenija je s svojim zadnjim javnim apelom prekoračilo mejo svojih pristojnosti in nedopustno poseglo v pravico do svobode izražanja svojih novinark in novinarjev.

Tovrstna praksa lahko pripelje do številnih šikaniranj, internih ukorov “nepokornim” in posledično nagrajevanja “lojalnih” in “neproblematičnih” sodelavcev, dvojnih vatlov za všečne in nevšečne, obenem pa tudi spontanih in nespontanih ravnanj v skladu s političnim zahtevami. Tudi pod pritiski in diskvalifikacijami — pred katerimi pa novinarji, najmanj v tem primeru, praviloma niso deležni zadostne zaščite delodajalca.

Na ta način v slovenski medijski prostor in še bolj prostor družbenih omrežij vedno bolj vdira in postaja legitimna moč brutalne politične diskvalifikacije in ne moč argumenta.

Špela Kožar ni storila tega, kar ji je bilo očitano, obenem pa je na svojem Facebook profilu povedala nekaj, kar je res. Takšno discipliniranje z nevarnimi posegi v “zasebno življenje” lahko vodi samo v eno smer: še večjo politizacijo javnega servisa.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v sredo, 27. junija 2018, pod naslovom Pismo vodstva RTV Slovenija: kam je šla pravica do svobode izražanja?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE