Smo še dobri Evropejci? Da, če smo romantični kot Habermas. Pa nismo.

19.7.2018 / 06:10 Komentiraj
Retorično vprašanje enega največjih še živečih filozofov v zahvalnem govoru ob prejemu francosko-nemške medijske nagrade
NAROČI SE PRIJAVI SE

Jürgen Habermas, eden največjih še živečih filozofov, se je v zahvalnem govoru ob prejemu francosko-nemške medijske nagrade v začetku tega meseca vprašal, “ali smo še dobri Evropejci” (Are We Still Good Europeans?, Zeit Online).

Habermas se ima po lastnih besedah za “romantičnega Evropejca”, ki je tudi dovolj star, da se spomni, zakaj je bila sploh ustanovljena evropska integracija. Pravi, da se v Nemčiji šele zdaj, ko se mednarodna politična situacija zaostruje — zaradi migrantske krize, globalizacije in preveč stroge nemške politike do držav, ki jih je kriza močneje prizadela — počasi  kruši medijsko spolirani mit o tem, kako pravilno, proevropsko in solidarno je Nemčija “reševala” evrsko krizo. Morda šele zdaj kdo dvomi, ali je Nemčija v času krize ravnala prav.

Danes rabi Nemčija pomoč

Problem pa je, da je danes Nemčija tista, ki potrebuje pomoč od svojih evropskih partneric. Danes je Nemčija tista, ki zaradi povečanega števila migrantov in grozečih ameriških carin na avtomobile kliče po enotni evropski politiki in solidarnosti. Pri tem pa Nemčija še vedno zavrača Macronove predloge glede poglabljanja EU v smeri fiskalne unije.

No, jaz sam se s Habermasom ne strinjam povsem — najbrž zato, ker sem mlajši in manj romantičen Evropejec — glede tega, da je treba EU poglobiti.

Moji argumenti na eni strani izhajajo iz dosedanjega delovanja EU kot centralistično vodene unije pod diktatom gospodarsko najmočnejše članice, pa tudi iz ravnanja Unije na podlagi sebičnih interesov najmočnejše partnerice v času največje gospodarske krize po 2. svetovni vojni.

Govorim o trdem odnosu do Grčije in Italije, pa še prej do Irske, Španije, Portugalske, Malte in Slovenije — in do Velike Britanije, ki si je zaželela zapustiti ta slab zakon.

Ne želim si Evropske unije kot koncentracijskega taborišča, kjer pravila določajo in kjer so pazniki Nemci.

Prav nič romantično

Po drugi strani tudi nisem več prav nič romantičen glede same integracije. Integracija med državami iz držav dela regije. Z izgubljanjem politične avtonomije izginja tudi pravica posameznih držav (zdaj regije) do poseganja v domače gospodarske procese in možnosti, da to sploh lahko naredi, saj za to nimajo več instrumentov.

Kar zadeva prvo, imam v mislih oktroiran način slovenske sanacije bank in nepopustljivo stališče Evropske komisije glede nujnosti takojšnje privatizacije bank, ki so dobile državno pomoč. V danih okoliščinah je to nesmiselno, saj gre v škodo davkoplačevalcev države.

Glede drugega pa imam v mislih monetarno politiko in izgubo instrumentov valutnega tečaja in obrestne mere kot načina usmerjanja domačega gospodarstva.

Pa še fiskalna unija?!

Zdaj pa si predstavljajte še to, da bi imeli centralizirano tudi fiskalno politiko. V tem primeru odpade tudi to, da bi države smele proračunska sredstva po lastni izbiri usmerjati v za nacionalno gospodarstvo dolgoročno potrebne in/ali nujne ukrepe (recimo za infrastrukturne investicije, energetiko, regionalne spodbude itd.).

S fiskalno unijo bodo razvojne prioritete efektivno določene v Berlinu, v Bruslju pa jo bodo striktno izvajali in posameznim članicam odrejali, kam in koliko sredstev sme usmerjati. Da o uporabi fiskalne politike kot kontracikličnega ukrepa v času recesije sploh ne govorim.

Fiskalna unija je smrt še zadnjih preostankov avtonomije in možnosti samostojnega ukrepanja, kadar je to potrebno.

Manj Evrope

Takšna integracija ni dobra za Slovenijo in druge manjše države. Dobra je za Nemčijo in Francijo in še za koga, kajti po njihovih interesih se bo fiskalna politika krojila. Danes potrebujemo manj Evrope, ne več.

Zato glede fiskalne unije bolj simpatiziram z Merklovo kot pa z Macronom, Pikettyjem ali Habermasom — pa čeprav ne iz istih razlogov kot sebična Merklova.

Jürgen Habermas: “Nemška vlada tišči glavo v pesek.”

“Nemška vlada tišči glavo v pesek, medtem ko francoski predsednik jasno pove, da hoče iz Evrope narediti globalnega igralca v boju za liberalen in bolj pravičen svet. Poročila o nedavnem kompromisu med Merkovo in Macronom v nemškem tisku so bila temu primerno zavajajoča — kot da se Merklova strinja z Macronovo uvedbo proračuna evrocone v zameno za njegovo podporo njenemu azilnemu načrtu. Takšna interpretacija spregleduje dejstvo, da se je Macron lotil projekta, ki daleč presega interese ene same države, medtem ko se Merklova bori za svoje preživetje. Macrona v njegovi domovini upravičeno kritizirajo zaradi socialnih neravnovesij njegovih reform, vendar je treba vendarle priznati, da je daleč nad drugimi evropskimi voditelji, saj gleda na probleme iz veliko širše perspektive in zato ni obsojen na reakcijsko delovanje. Macron ima dovolj poguma, da vodi strategijo — in njena uspešnost postavlja na laž sociološke predpostavke, da kompleksnost današnje družbe dovoljuje samo tak način vladanja, ki se osredotoča na izogibanje konfliktom,” pravi Jürgen Habermas.


OpombaTekst je bil objavljen v nedeljo, 15. julija 2018, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Zakaj se s Habermasom o prihodnosti EU ne strinjam povsem. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE