Škoda 1000 MB in češko-slovenska solidarnost po 50 letih

15.8.2018 / 06:10 2 komentarja
In še danes se živo spominjam, da je mama, ko se je tista kolona škod z zastavami odpeljala mimo, rekla: “Ubogi reveži!”
NAROČI SE PRIJAVI SE

Bilo je avgusta pred točno 50 leti. S starši smo bili na počitnicah na Rabu. Cimer fraj Anđelko Marijan, Banjol 117. Še danes se spomnim naslova, ker smo bili tam pozneje še velikokrat.

Hiša je bila na drugi strani zaliva od Hotela Kontinental, kjer je terasni bend pozno v noč nabijal muziko in nam kratil spanec. Hit poletja ’68 je bila Lola od Pro Arte: “Lola, o Lola, ti znaš da nisam milijoner, / Lola, o Lola, da poklonim ti čitav svijet”.

Ko se je oče tistega dne vrnil iz trgovine ali trafike, je mami že od daleč mahal z en dan starim Delom in potem povedal: “Rusi so okupirali Češko!”

Morda sta mi starša razložila, da so se reforme Aleksandra Dubčka, generalnega sekretarja KP Češkoslovaške, zdele Leonidu Brežnjevu, generalnemu sekretarju KP Zveze sovjetskih socialističnih republik, preveč liberalne, zato so oborožene sile Varšavskega pakta posredovale. Ampak šestleten otrok teh zadev seveda ne razume.

Pri Ciganu in medvedu

Čez dan ali dva smo se vračali domov. Naša ruta do Maribora je z Jadranske magistrale potekala čez nek velebitski prelaz nad Senjem mimo Plitvic in čez Zagreb.

Aja, da ne pozabim: imeli smo škodo. Češki avto. To je bilo pri vsem skupaj bistveno. Škodo 1000 MB. Ljudski glas v tedanji Jugoslaviji je oznako tega modela interpretiral kot “hiljadu malih briga”. Mislim, da na tisti vožnji izjemoma ni zakuhal ali se kako drugače pokvaril.

Ni treba posebej razlagati, da daleč naokoli (v prostoru in času) avtocest še ni bilo. Če si si hotel pretegniti noge ali na stranišče, si se pač kar nekje ustavil. Starše sem prosil, da bi naredili postanek pri tisti gostilni s cigani in medvedom. Ubogo žival z obročem v smrčku so na verigi razkazovali turistom in zaračunavali nekaj kovačev drobiža za fotografiranje.

Kakorkoli, ciganov z medvedom med našo vožnjo nazaj ni bilo tam. Zgodilo pa se je nekaj še veliko pretresljivejšega.

Sto škod!

Stali smo torej na parkirišču ob naši škodi 1000 MB in morda kaj malicali, ko je nenadoma po cesti mimo nas pripeljala upadljiva kolona avtomobilov. Kolona Čehov (in Slovakov). Skupaj, eden za drugim. Spomin ni zanesljiv, ampak po mojem je bilo v koloni najmanj sto avtov. Mnogi med njimi so skozi okna mahali s češkoslovaškimi zastavami.

In spet mi ni treba posebej poudarjati, da so se vsi peljali v škodah. Večinoma v 1000 MB. (Modele sem nezmotljivo prepoznaval po zadnjih bočnih režah za hlajenje motorja.) No, morda je bil vmes kak trabant ali wartburg.

Za razliko od očeta, ki jo je moral kar naprej servisirati, sem bil jaz nad našo škodo navdušen do te mere, da se mi je zdelo super, če sem kjerkoli in kadarkoli videl isti avto. “Glej, bratec od našega avta se pelje mimo,” sem vedno govoril, kadar sem kje videl škodo 1000 MB.

Nakar se nekega dne pripelje mimo kar sto takih avtov! Noro!

“Ubogi reveži!”

Že dolgo vem, da so nekateri Čehi in Slovaki — ki so se tistega avgusta 1968 slučajno znašli izven domovine — izkoristili priložnost in ostali v svobodnejši tujini. Tudi v Jugoslaviji, če so bili takrat ravno na počitnicah.

Večina pa seveda ne. Neko trmasto domotožje in/ali zaskrbljenost za svoj dom in domovino sta jih gnala domov. Pred in med sovjetske, poljske, madžarske in bolgarske tanke in vojake.

Mi na parkirišču pa smo tej koloni mahali. Odkoderkoli že smo bili — Jugoslovani, Slovenci, Hrvati, whatever, pa Avstrijci, Nemci, Švedi itd. —, držali smo z njimi. Rusi so šli vsem na živce. Sovjetska zveza. Tudi moji mami in očetu, zato sta mahala Čehom. Pa sem jim še jaz. Sicer ne v znak politične podpore, ampak zato, ker so imeli iste avte kot naša družina.

In še danes se živo spominjam, da je mama, ko se je tista kolona škod z zastavami odpeljala mimo, rekla: “Ubogi reveži!”

Občutek solidarnosti

Otroku se lahko vtisne v spomin marsikaj nepomembnega, morda celo trivialnega, in ga zaznamuje za dolga desetletja ali celo za vedno. Jaz si kot malček vsega tega verjetno sploh ne bi zapomnil, če ne bi imeli takrat škode.

Seveda ne morem trditi, da sta opisani prizor z vračajočimi se Čehi in mamina pripomba oblikovala moja politična prepričanja ali vsaj vrednote. Sta pa mi zagotovo pomagala vcepiti občutek solidarnosti z ljudmi, podvrženimi represiji — in predvsem občutek, da je nostalgija marsikdaj samo izgovor za opravičevanje političnih pomot.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v avgustovski številki revije Obrazi. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE