EU? Skupnost enakopravnih držav? SFRJ je bila v tem smislu pravljica!

3.10.2018 / 06:08 2 komentarja
Kolonializmu Evropske unije se upirata samo Madžarska, Poljska. In upira se samo desnica, levica pa ne. Toliko o tem.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Nova faza v sporu med Poljsko in EU je potrdila trditve, ki sem jih zapisala pred časom: da namreč Evropejci in EU politiki ne razumejo, za kaj v sporu med Poljsko in EU sploh gre [Kaj se lahko kimavi Slovenčki naučijo od poljskega primera in Poljski primer (2.): Zakaj neoneokolonije nagibajo k totalitarizmu?; op. Fp].

EU opisuje jedro spora s Poljsko, kot da gre za to, da je treba Poljsko kaznovati, “ker onemogoča širjenje evropskih vrednot”. Pri tem tako EU politiki kot Evropejci menijo, da je “širjenje evropskih vrednot” nekaj pozitivnega. Kar je treba podpirati. Za kar se je treba zavzemati. Kar je treba spodbujati. In sploh.

Poljska pa da je kriva, ker sprejema neke svoje rešitve, ki niso skladne z “evropskimi vrednotami”. In ker pri tem vztraja, to preprečuje “širjenje evropskih vrednot”. Zato mora biti Poljska kaznovana.

Kdo pride v EU dobro skozi?

Jasno je tudi, v katerem primeru Poljska ne bi bila kaznovana: če bi naredila to, kar od nje zahteva EU. Če bi recimo reformirala svoj pravni sistem tako, kot zahteva EU. Če bi uvedla rešitve, na katerih insistira EU. In s tem omogočila “širjenje evropskih vrednot”.

Če bi Poljska ravnala tako, EU proti njej ne bi sprožila nobenh sankcij. EU bi bila z njo zadovoljna. Morda bi Poljsko celo nagradila.

Logika je jasna: v EU pridejo dobro skozi tiste države, ki brez pomisleka delajo to, kar od njih zahteva EU. Ki se torej vedejo servilno. Da ne rečem hlapčevsko. Ki so samo izvajalke ukazov EU. Ki ne kažejo znakov lastne volje. Lastnih premislekov. Kaj šele pomislekov. Ali dejavnosti, ki niso všeč EU.

Te države izkoriščajo EU kot strah in trepet za svoje državljane. Tako kot Slovenija. Čeprav se — resnici na ljubo — Sloveniji njena servilnost ni obrestovala. Arbitraža je jasen dokaz.

To, kar EU zganja v odnosu do svojih članic, je kolonializem. Kolonialna politika. In žalostno je, da se temu kdo upira samo tu in tam. Kot trenutno Poljska. Ali občasno Orbán.

Spodbujanje hlapčevstva

Spodbujanje hlapčevstva na strani članic EU — z izjemo tistih, ki so v kapitalskem centru, na čelu z Nemčijo — je prva nevidna problematična dimenzija, ki jo je treba v sporu med EU in Poljsko izpostaviti.

Ni jasno, kako bi se v takšni konstelaciji sil EU lahko razvijala kot skupnost enakopravnih držav. Socialistična Jugoslavija je bila v tem oziru pravljično stanje. Pa že tam so nekateri vidiki enakopravnosti med narodi škripali. 

Druga nevidna dimenzija spora med Poljsko in EU je dejstvo, da je politika “širjenja evropskih vrednot” kulturni kolonializem. In zaskrbljujoče je, da ne evropski politiki ne državljani tega ne vedo. To, kar EU zganja v odnosu do svojih članic, je kolonializem. Kolonialna politika.

In žalostno je, da se temu kdo upira samo tu in tam. Kot trenutno Poljska. Ali občasno Orbán. Pri tem je zaskrbljujoče dvoje: prvič, kako malo upora rojeva kolonializem EU, in drugič, da se temu kolonializmu upirajo samo desni politiki, levi pa ga podpirajo.

Toliko o levici v EU. Ki misli, da je kolonializem leva politika.

Tretja dimenzija

Tretja nevidna dimenzija spora med EU in Poljsko pa je še eno dejstvo, ki ga ne poznajo niti Evropejci niti EU sama: namreč, da so bili Poljaki prvi, ki so ugotovili, da skozi postsocializem v resnici Zahod organizira izkoriščanje postsocialističnih družb. Poljaki so bili prvi, ki so to spoznali. In prvi, ki so se temu uprli. 

S tem v zvezi so zanimivi podatki, ki so jih na Poljskem zbrali antropologi. Antropologinja Frances T. Pine v knjigi Redefining Women’s work in Poland (1996) pravi, da je od sredine 90. Poljakom jasno, da sta dezindustrializacija in nezaposlenost trajno, ne pa prehodno stanje v eseju. V knjigi Retreat to the Household (2002) pa pravi:

“Ko ljudje jezno govorijo o tem, da je bila Poljska spremenjena v ‘deželo tretjega sveta’, njihova jeza govori o ekonomskem nazadovanju, v katerem kot dve strani istega kovanca vidijo odvisnost in eksploatacijo. Pa tudi o tem, da so bili potisnjeni ne v kapitalistično prihodnost, ampak nazaj v predsocialistično preteklost.”

In še:

“Prodajalec v enem najrevnejših delov Łódźa mi je povedal naslednje: ‘Vidiš tisto tovarno tam?’ Pokazal je na velikansko gotsko rdečo opečnato stavbo, ki je bila kot nekaj, kar je stopilo iz Zolaja ali Dickensa. ‘Zapirajo jo in pravijo, da jo hočejo kupiti Nemci. Sem prihajajo Nemci in kupujejo naše tovarne skoraj zastonj in odpuščajo naše delavce. Hočejo nas požreti.’”

“Tovrstne lokalne jeze ni težko razumeti. Velik del problemov, ki trenutno pestijo tekstilno industrijo, izvira iz kolapsa ruskega trga za poljske izdelke, drugi pa so povezani s pogoji, ki jih je postavila EU za poljski pridruženi status in ki vsi ščitijo zahodno tekstilno industrijo. […] Od Poljske zahtevajo, da uvaža zahodno blago. Prav tako je res, da so bile na začetku privatizacije cele tovarne z vso opremo prodane zahodnim podjetjem po smešno nizkih cenah.”

Vas torej še čudi, da se Poljaki upirajo EU? In zakaj bi bilo torej treba avtomatično podpirati EU?

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE