Fukuyama: “Socializem se ne samo lahko vrne, temveč bi se tudi moral.”

19.10.2018 / 06:10 1 komentar
PS h “koncu zgodovine”: vključevanje v nacionalistične, rasistične identitetne skupine daje ljudem občutek pripadnosti.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Francisa Fukuyamo je lansirala v svetovno areno njegova kontroverzna knjiga The End of History and the Last Man leta 1992. Liberalno demokracijo kot politični sistem je označil kot ultimativno stopnjo razvoja ideologij. Resnici na ljubo je na koncu knjige opozoril na nevarnosti, ki prežijo na demokracijo.

No, pojavu teh nevarnosti je posvetil svojo zadnjo knjigo z naslovom Identity: The Demand for Dignity and the Politics of Resentment. V njej opozarja, da liberalna demokracija — čeprav zagotavlja mir in blaginjo (kar je zaradi porasta neenakosti v demokratičnih držav sicer vprašljivo) —, dela ljudi nezadovoljne. Ideološka praznina jih pušča brez višjega smisla. Vključevanje v “identitetne skupine”, obarvane predvsem nacionalistično in rasistično, ljudem daje izgubljeni občutek pripadnosti skupnosti.

Ideologije torej ne moremo odmisliti ali ukiniti. Ostaja pa vprašanje, katera je najmanj destruktivna oziroma najbolj pozitivno kohezivna.

Povratek v “komunizem”

Fukuyama danes priznava, da je Thatcher-Reaganova revolucija vere v koristi samoregulirajočih se trgov naredila katastrofalno škodo in da je povratek v “komunizem” danes ne samo mogoč, ampak nujen.

Pri tem je seveda treba paziti na terminologijo. Fukuyama seveda ne verjame, da lahko nacionalizacija produkcijskih sredstev deluje. Je pa zato prepričan, da so potrebne redistributivne politike — davčne in socialne —, ki bi lahko zmanjšale razlike pri porazdelitvi dohodkov in premoženja.

To seveda nima nič s komunizmom, temveč samo s klasično socialno demokracijo.

Kitajski model

Zanimivo pa je, da Fukuyama sistemskega rivala ne vidi v “socializmu”, temveč v kitajskem državnem kapitalizmu, ki je zaenkrat videti odporen na krizo.

Fukuyama po mojem pozablja na enormno naraščanje neenakosti na Kitajskem po liberalizaciji, pa tudi na korupcijo in na balone in potlačene človekove pravice, kar bo vse nekoč preivedlo do izbruha in zahtevalo ponovno revizijo njegovih stališč.

Kljub temu pa Fukuyama svari pred stališčem, da je “neliberalna demokracija” konec zgodovine. Morda bo v naslednji knjigi — Konec zgodovine 2? — konec razvoja ideologij vseeno našel v socialni in ne v liberalni demokraciji.

Vsekakor pa bo moral tudi tej dati več “vsebine”. Samo blaginja, brez ideologije kot družbenega veziva, namreč ne zagotavlja dolgoročne stabilnosti.

Dodajam še nekaj odstavkov iz zanimivega pogovora s Francisom Fukuyamo ob izidu nove knjige v New Statesmanu.

Intervju: Identiteta

“Konec zgodovine je bil polemika z marksisti, ki so verjeli, da je komunizem zadnja ideološka faza človeštva. Kako sam vidi, sem vprašal Fukuyamo, ponovni vzpon socialistične levice v ZDA in Veliki Britaniji.”

“Odvisno od tega, kako pojmujete socializem. [Če mislite] lastništvo produkcijskih sredstev — razen na področjih, kjer je to zaželeno, kot recimo javno dobro —, potem to po mojem ne bo delovalo.”

“Če pa mislite redistributivne programe, ki poskušajo popraviti neravnovesje med prihodki in bogastvom, do katerega je prišlo, potem pa ja. Vsekakor mislim, da se [socializem] ne samo lahko vrne, ampak da bi se tudi moral vrniti. To dolgo obdobje, ki se je začelo z Reaganom in Thatcherjevo in v katerem so se prijele ideje o dobrobiti nereguliranih trgov, je v mnogočem pustilo katastofalne posledice.”

“Na moje presenečenje pa je [Fukuyama] dodal:”

“Na tem razpotju se mi zdi, da se nekatere stvari, o katerih je govoril Karl Marx, izkazujejo kot resnične. Govoril je recimo o krizi hiperprodukcije […], o obubožanosti delavstva in o nezadostnem povpraševanju.”

“Toda edini verjetni sistemski tekmec, pravi Fukuyama, ni socializem, temveč kitajski model državnega kapitalizma. Kitajci odkrito zagovarjajo njegovo superiornost, ker jim zagotavlja stabilnost in ekonomsko rast na dolgi rok — in to na način, kot za demokracija ne more. […] Če bodo čez 30 let večji od ZDA, če bodo Kitajci bogatejši in če se bo država še držala skupaj, potem bom pripravljen priznati, da je to trden argument. Opozarja pa, da bi bil ‘pravi test [kitajskega] režima’ to, kako bi preživel ekonomsko krizo.”

“Pri vsem tem Fukuyama svari liberalce, naj ne pretiravajo s korektnostjo in ne domnevajo, da je neliberalna demokracija novi konec zgodovine. ‘Po mojem bi se ljudje morali malo pomiriti.”


OpombaTekst je bil objavljen v četrtek, 18. oktobra 2018, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Fukuyama: Od konca zgodovine v liberalni demokraciji do povratka “komunizma”. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE