Dejmo uno Punkeljček zavezat v duru ali v molu

5.11.2018 / 06:08 Komentiraj
V Sloveniji imamo to pozitivno lastnost, da nas žalostne pesmi ne naredijo žalostne. To je zelo močna narodna poteza.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Bolj malo slovenskih ljudskih pesmi poznam v molu. Zato so mi še toliko bolj privlačne. Dobro se spomnim navdiha iz ene od teh žalostnih pesmi. Ko smo s Katicami snemale, še nismo imele imena. Ko pa sem v mislih zaslišala daljno prekmursko pesem Spejvaj, mama Katica, me je nenadoma prešinilo: “Aha, Katice bi morale bit.” Moja ideja je bola sprejeta enoglasno. Tudi zaprisežene folkloristke niso imele nič proti. 

V skupini je počasi začela dozorevati ideja, da bi bile samostojna skupina. Nismo se hotele vezati na folkloro, ampak smo se odločile, da bomo pele pesmi po lastnem izboru. Imela sem celo idejo, da bi najprej izdale ploščo priredb.

Takoj sem naredila dve priredbi. Prva se je naslonila na ljudsko Na polj’ je en vrtec ograjen. Podprla sem jo s klaviaturo in ritmom in dodala še percussion. V tričetrtinskem taktu je izpadla čudovito.

Jungfraua

Na koncu je bilo treba dodati še naslov. Ljudske pesmi ga večinoma nimajo. Ponavadi rečemo takole: “Dejmo uno: Na polj’ je en vrtec ograjen.” To pa ne more biti naslov za priredbo. 

Iskala sem navdih. Spomnila sem se, da gre ena kitica takole: “Na vrt’ špancira jungfraua, / jungfraua, jungfraua, / se j’ z rož’cam pogovarjala, / pogovarjala.” Beseda “jungfraua” se mi je zdela iskriva in krasna. Ja, tako bo naslov priredbe.  Potem sem célo plošča opremila po vzorcu, da se naslov konča na -a. Naslednja pesem je imela naslov Gizdava.

Ta je priredba prekmurske Ne orji, ne sejaj. Kaj neprivlačen naslov za moderno skladbo. V njej sem se spopadla s petčetrtinskim ritmom, kar je v slovenski ljudski glasbi redkost, bolj atavizem. Preden smo se zlepili z dvo- in tričetrtinskim taktom, smo uporabljali petčetrtinskega ali največ rubato.

Ko poslušaš ta ritem, te na začetku zaziba rahlo nepravilno, ampak po tretjem taktu si že not. Vidiš, da se da z njim gibati. Še več, naučiš se ga na pamet.

Vse te pesmi so v molu. Ker pa so podprte z dobrim ritmom, izpadejo veselo — čeprav je njihova vsebina žalostna. To Slovenci res znamo. V veselo vižo radi zamešamo žalostno besedilo.

Nožek bom vzela

Prejšnjo nedeljo sem si odprla vrt, da bi na njem popila kavo. S ceste blizu mene, kjer so tekli maratonci, se je slišala godba. Poskočna in vedra, ampak z žalostno vsebino:

“Kadar boš na vojsko šel, / pridi mi povedat, / da ti bom pomagala / punkeljček zavezat. // Punkeljček vezala bom, / milo se jokala bom, / ker te naudo videle / več moje oči.”

Zelo tragična vsebina, pa vendar poskočna pesmica v duru. Južni narodi imajo take pesmi v glavnem v molu, recimo sevdalinke (tužne). Pravzaprav imamo Slovenci pozitivno lastnost, da nas žalostne pesmi ne zavedejo v žalostno razpoloženje. To je kar močna narodna poteza.

Veliko slovenskih ljudskih pesmi sem pela, a le redkokdaj sem se zraven jokala. Edini verz, ki me je spravil v solze, je bil: “Nožek bom vzela, srček načela” iz pesmi Raste mi, raste, trav’ca zelena. To me je pa premagalo. Te pesmi odkrito ne maram več. Ne bi je še enkrat pela. Rada obdržim vedrega duha, pa če je še tako zajebano.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE