Alfa Šarec: Nova normalnost? Ali nasvidenje v naslednji vojni?

9.12.2018 / 06:10 4 komentarji
Previdno. Šarčeve kvalitete bi morale biti standard, norma, povprečje, da ne rečem intelektualni, sanitarni minimum.
NAROČI SE PRIJAVI SE

V intervjuju za Siol je predsednik vlade Marjan Šarec dokončno dokazal, kar smo slutili zadnje tri plus tri mesece, ko je sestavljal in sestavil vlado: da je morda ali celo verjetno najbolj normalen, priseben, trezen, racionalen, spravljiv, celo pameten slovenski politik.

To si upam trditi vsaj na podlagi tega, kar Šarec ima (in zna) povedati — pa ne samo v tem intervjuju.

Ali je tudi učinkovit in trpežen politik, ki bo dosegel zastavljene cilje in se pri tem ubranil interne in opozicijske konkurence in kritik, bomo seveda še videli. Ampak so far, so good.

Že to, da politik zna nekaj normalno in nekaj normalnega povedati, je v slovenskih političnih razmerah precej vredno. V tem smislu pri nas ni težko biti najboljši politik — je pa zato tem bolj neverjetno, da je to ravno Marjan Šarec in da se je ravno človek z nepričakovanimi kapacitetami znašel na čelu izvršne veje oblasti.

“Namerno?” — “Ne, normalno.”

Nova normalnost, ki jo z lastnim zgledom uveljavlja in vpeljuje Šarec, je videti kot z drugega planeta. Za kao insajderske novinarje — navajene mindseta, ki si ga vsak s svojega brega šerajo s politiki — pa še posebej.

Avtorja intervjuja (Primož Cirman in Vesna Vuković) si zato nista mogla kaj, da Šarcu ne bi s perverzno dvoumnostjo pohofirala, da “na trenutke [spominja] na Janeza Drnovška kot nedostopnega vladarja”, in ga vprašala: “Namerno?” 

Današnji premier pa je njuno primerjavo demantiral in dedramatiziral z novo dozo normalnosti — rekoč, da je to “normalen način vladanja”.

Res je, da je bil Drnovšek eden zadnjih normalnih politikov v Sloveniji. To pa je tudi edino, kar ima Šarec 15 let pozneje z njim skupnega.

Zato je tu treba biti previden in ne prehitro zadovoljen ali kaj šele navdušen. Šarčeve kvalitete bi morale biti standard, norma in povprečje, da ne rečem intelektualni in sanitarni minimum. Možno in upravičeno pa je domnevati, da rabimo še veliko več od tega (in veliko več tega).

S svojo novo normalnostjo Šarec izstopa zato, ker se je slovenska politika v teh letih na nivoju demokratičnosti, profesionalizma, učinkovitosti, čuta za odgovornost, poštenja, retorike, komunikacije totalno abnormalizirala.

Alfa Šarec je morda res na čelu krdela, toda kljub temu je sam med abnormalnimi volkovi. Seveda niso vsi nevarni in lačni oblasti tako kot opozicija. So pa na vsak način tudi oni — in to les uns et les autres — tisti, ki postavljajo standarde, pa če jih Šarec še tako ignorira ali jim kakorkoli že parira ali z njimi premeteno paktira.

Teflonski Šarec

Zanimivo je opazovati Šarca, kako se ga — zaenkrat — nič ne prime. V vladni koaliciji so trenja že od začetka, zlasti po zaslugi jezične dohtarce, pardon: magistrce Alenke, vendar je doslej vse spore Šarec zvozil gladko. Njegova brezbrižnost do še tem hujših napadov opozicije pa je po stotih dnevih vlade skorajda že legendarna.

Ali je Šarec genij stikov z javnostjo in internega političnega komuniciranja? Ali pa je tudi na tem področju samo normalen?

Zato me Šarčeva usoda ne zanima samo kot morebitna trdoživost in uspešnost njegove vlade, temveč tudi kot uganka, ali lahko človek njegovega kova in na njegovem položaju — pod pogojem, seveda, da bo zastavljene cilje kolikor-toliko realiziral — to novo normalnost uveljavi kot normo, standard in povprečje in jo tudi razširi in pomnoži.

Nasvidenje v naslednji vojni

Glede tega sem skeptičen. Šarec sam bo v političnem smislu zagotovo preživel in bo s svojo vlado — še vedno polno najšibkejših členov, ki pa se jih zdaj že dokazljivo zna znebiti — morda celo res kaj dosegel.

A za preporod slovenske politične kaste to ne bo dovolj. Alfa Šarec je res na čelu krdela, toda kljub temu je sam med abnormalnimi volkovi. Seveda niso vsi nevarni in lačni oblasti tako kot opozicija. So pa na vsak način tudi oni — in to les uns et les autres — tisti, ki postavljajo standarde, pa če jih Šarec še tako ignorira ali jim kakorkoli že parira ali z njimi premeteno paktira.

Dokler ne bo po eni strani normalne opozicije, normalne desnice, in dokler bo edina intelektualna konkurenca Šarcu Pahorjeva umetna inteligenca psevdoekumenskega spravaštva in Disneyland patriotizma, tako dolgo bo Slovenija mentalno obsojena na neuspeh ali vsaj na životarjenje.

Šarec sam pa … — good luck, ampak morda šele v naslednji vojni.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE