Rumeni telovniki: Prihodnost EU brez Merklove, Macrona

10.12.2018 / 06:08 Komentiraj
EU s šibko DE, FR izgublja ravnotežje, krmarja. Kombinacija skrajne desnice, levice se lahko razširi še v imune države.
NAROČI SE PRIJAVI SE

The Economist je v soboto v zvezi z vedno ostrejšimi ostrejšimi protesti rumenih telovnikov v Franciji zapisal, da problem niso same reforme predsednika Macrona, temveč njegov slog implementiranja teh reform.

Vendar se komentar takoj zaplete v zanko, ko pravi, da je Macron naredil napako, da neučinkovitega davka na premoženje, ki ga je ukinil takoj izvolitvi, ni ukinil postopoma in pospremil z ukrepi za pomoč najšibkejšim. In da ob zvišanju davka na dizel, s čimer je hotel financirati prehod na bolj zelena goriva, ni posvetil več pozornosti ruralnemu prebivalstvu, ki se vsak dan vozi v službo z avtom.

Toda rumeni telovniki ne protestirajo zaradi Macronovega sloga. Protestirali zaradi Macronovih politik. Ki so vse po vrsti — od ukinitve davka na premoženje, reforme trga dela in davčne reforme pa do povečanja davka na dizelsko gorivo — razbremenile bogatejše in podjetja in prikrajšale zaposlene in revnejše sloje. Delale so v korist kapitala in v škodo dela.

Le style, ce n’est pas l’homme politique

V Franciji ne gre za slog, gre za reformno smer. Macronov vzvišeni način komunikacije z ljudstvom je samo odraz tega, za katerimi interes predsednik stoji in v katero smer želi reformirati politiko. Sprememba sloga tukaj ne pomaga, če delaš proti večini ljudstva.

V javnosti se je utrdil vtis, da je Emmanuel Macron — pred politično kariero bančnik — predsednik bogatih. Njegova 62-% podpora na lanskih predsedniških volitvah je zdrknila globoko pod današnjih 30%. Tri četrtine anketiranih Francozov podpirajo proteste rumenih telovnikov in si želijo sprememb.

Da je nad protestnike poslal oklepnike z vodnimi topovi ter okrepljene policijske in vojaške enote s solzilcem in gumijastimi naboji, seveda ne bo povečalo njegove priljubljensti. Predvsem pa ne bo doseglo, da bi ljudstvo odstopilo od svojih zahtev. Francozi slovijo po svobodomiselnosti in uporništvu in so se zapisali v svetovno zgodovino z veliko francosko revolucijo (1789), februarsko revolucijo (1848) (ki je prinesla Drugo republiko), Pariško komuno (1871) in študentskimi nemiri (1968). Francozi grejo na ulice že zaradi spremembe voznega reda vlakov. Tudi če se zdaj izvleče, je Macron politično mrtev.

Letnik 1977: Macron in Šarec

Macron kot nekdanji bančnik nima političnega talenta. Glede na to, kako na hitro so ga naredili za predsednika, si najbrž ni vzel časa, da bi bral zgodovinske knjige ali vsaj Sun Cujevo Umetnost vojne. Če bi, bi poznal vsaj dve od treh ključnih poant iz tega najstarejšega in najboljšega učbenika menedžmenta množic: in sicer, da mora general najprej nahraniti svojo vojsko, preden sam sede k obroku, in da mora upornega poveljnika ustreliti pred vsemi in tako demonstrirati svoj moč in obenem pravičnost.

Macron bi se lahko zgledoval po podobnem novincu v politiki — ki je za povrh še njegov vrstnik —, našem predsedniku vlade Marjanu Šarcu. Nočem, da zveni apologetsko, toda prve poteze Šarčeve vlade (in njegov sobotni intervju za Siol) so neprimerno bolj državniške in voditeljsko modre od Macronovih. Videti je, da Šarec rad bere zgodovinske knjige in jih očitno tudi razume. Vključno z Umetnostjo vojne.

Šarčeva vlada je najprej nahranila vojsko: sklenila pakt z zaposlenimi v javnem sektorju, povečala regres upokojencem in dvignila minimalno plačo, hkrati pa napovedala dvig davkov na kapital. Hkrati je Šarec demonstrativno odstrelil neprimerno jezikavega ministra in diverzantsko državno sekretarko ter javno discipliniral preveč svojeglavo koalicijsko partnerico. Krivulja Šarčeve priljubljenosti gre strmo navzgor, kar mu daje manevrski prostor za manj priljubljene ukrepe.

Macron bi se lahko zgledoval po podobnem novincu v politiki — ki je za povrh še njegov vrstnik —, našem predsedniku vlade Marjanu Šarcu. Prve poteze Šarčeve vlade so neprimerno bolj državniške in voditeljsko modre od Macronovih. Videti je, da Šarec rad bere zgodovinske knjige in jih očitno tudi razume. Vključno z Umetnostjo vojne.

Majhen problem, velika katastrofa

Vrnimo se k Macronu. Četrti teden protestov rumenih telovnikov niso samo znak, da je Macron slab menedžer, ki pusti, da se majhen problem razvije v katastrofo, temveč tudi slab politik, ki mu je po velikem evropskem fiasku uspelo zavoziti situacijo tudi na domačem prizorišču.

Macron je začel svoj predsedniški mandat zelo ambiziciozno in se želel profilirati kot velik državnik. A hladen tuš je doživel že ob prvem obisku v Berlinu, kjer je Merklova zavrnila njegov načrt globlje integracije EU v smeri fiskalne unije. In nato še nekajkrat.

Podoben neuspeh je doživel s Trumpom, ki se je umaknil iz Pariškega podnebnega sporazuma in sporazuma glede Irana in kljub evropskim protestom zasoliral s sankcijami proti Iranu, kjer francoska podjetja izgubljajo največ.

Po vsem tem se je sprožil še plaz protestov doma, kjer tudi najbolj umirjeni rumeni telovniki zahtevajo Macronov odstop, odstop njegove vlade in zamenjavo Narodne skupščine s “svetom ljudstva”. Vse to tudi pomeni, da je Macron postal še bolj nekredibilen navzven.

Upor proti tehnokraciji

Problem je še večji in širši. EU je zaradi eksperimenta z nepopolno monetarno unijo — brez transferne, bančne in fiskalne —, makroekonomsko ponesrečenega načina reševanja evrske krize in zaradi šoka s pritokom milijonov migrantov v precejšnjem razsulu.

Namesto ekonomsko močne in politično harmonične unije smo slabih 20 let po uvedbi evra in deset let po začetku evrske krize dobili kaotičen konglomerat držav s populističnimi voditelji, v katerem se ena skupina upornih držav upira vsiljenim pravilom glede migrantov, druga pa proti vsiljenim, nerazumljivim, neživljenskim tehničnim pravilom fiskalnega pakta.

Prišlo je do upora članic proti tehnokratski, neizvoljeni vladi v Bruslju, katere kredibilnost je v zadnjem desetletju zagotavljala samo še Angela Merkel. A tudi ona je po notranjepolitičnih porazih zaradi napačne migrantske politike, ki je padla na podlago nezadovoljstva zaradi bolečih socialnih reform izpred 15 let, morala priznati svoj politični poraz.

Namesto ekonomsko močne in politično harmonične unije smo slabih 20 let po uvedbi evra in deset let po začetku evrske krize dobili kaotičen konglomerat držav s populističnimi voditelji, v katerem se ena skupina upornih držav upira vsiljenim pravilom glede migrantov, druga pa proti vsiljenim, nerazumljivim, neživljenskim tehničnim pravilom fiskalnega pakta.

Es war einmal: močna Francija in močna Nemčija

Trdnost EU je vedno temeljila na močni aliansi — aliansi močne Francije in močne Nemčije. EU (EGS) je bila ustanovljena zato, da nikoli več ne bi prišlo do vojne med Nemčijo in Francijo, kot se je dogajalo zadnjih 200 let.

Ravnotežje med obema velikima silama je vodilo evropsko integracijo od enega do drugega mejnika. Toda v zadnjem desetletju, ko Francije zaradi šibkih voditeljev ni bilo v ospredju, je EU po diktatu Berlina zašla v precej ekstremne vode.

Toda s slabitvijo Nemčije in Francije EU zdaj izgublja krmarja nasploh. Brez močne Nemčije in močne Francije ne more uspešno delovati.

Bojim se, da bo EU šla po poti jugoslovanskega kaosa in dezintegracije po Titovi smrti. Ta Jugoslavija je imela veliko več skupnega veziva, imela je skupno vojsko, ideologijo bratstva in enotnosti, simbolično štafetno palico, uradno in ljudsko himno (Hej, Slovani in Od Vardara pa do Triglava), imela je skupno nogometno in košarkaško reprezentanco. Imela je skupno identiteto. Pa vendar se je po smrti diktatorskega voditelja zaradi vzpona nacionalizmov in zaradi predolge gospodarske krize razletela in razpadla v manj kot desetletju.

Nič od veziva

EU nima nič od tega veziva. Niti skupne himne. [Oda radosti uradno ni himna, ker je bila ustavna pogodba s simboli vred zavrnjena na (francoskem) referendumu, se pa uporablja na vseh uradnih dogodkih EU; op. JPD]. Razen koristi od proste trgovine nas nič ne drži skupaj.

Monetarna unija, ki bi naj zacementirala gospodarsko unijo, je zaradi polovičarske izvedbe postala nočna mora večine članic. Gospodarska kriza traja predolgo. Glavni krivec so nerazumno rigidna pravila bruseljskih tehnokratov, ki vedno znova prizadenejo najšibkejše.

Ljudem z zdravo pametjo ne morete prodajati megle, da morajo s svojim denarjem (z davki) plačevati reševanje banksterjev, nakar jim še zmanjšate socialne pravice, ker zaradi sanacije bank ni dovolj denarja za socialo in ker to narekuje neko nerazumljivo fiskalno pravilo. Vse skupaj ne samo znižuje rast in poglablja brezposelnost, temveč tudi povečuje občutek brezperspektivnosti.

Ljudje upravičeno mislijo, da je ujemanje decimalk pri proračunskem deficitu po merilih dobro plačanih tehnokratov neskončno bolj pomembno od ljudi v stiski. Dovolj je nek nepovezan zunanji šok kot naprimer migranti, ki tleče nezadovoljstvo ljudi popelje v revolt proti arogantni oblasti — in v naročje lažnih nacionalističnih mesij.

Ljudje upravičeno mislijo, da je ujemanje decimalk pri proračunskem deficitu po merilih dobro plačanih tehnokratov neskončno bolj pomembno od ljudi v stiski. Dovolj je nek nepovezan zunanji šok kot naprimer migranti, ki tleče nezadovoljstvo ljudi popelje v revolt proti arogantni oblasti — in v naročje lažnih nacionalističnih mesij.​

Dve opciji

Za preživetje evra, ki je postal centralna točka obstoja EU, sta samo dve možnosti: bodisi hiter prehod v transferno in fiskalno unijo s skupnimi evro obveznicami ali pa razrahljanje nerazumljivih in nerazumno togih fiskalnih pravil, da bi vlade dobile več manevrskega prostora za spodbujanje rasti in ohranjanje socialne države.

Prva opcija je v polju znanstvene fantastike tudi v primeru, če bi bil še vedno Macron trdno v sedlu (kot pred letom in pol).

Toda ne pozabite, da so prav francoski državljani na referendumu zavrnili globljo evropsko integracijo, za katero so se tako zelo zavzemali francoski politiki. Problem francoskih državljanov ni premalo, temveč preveč Evrope. In preveč politike, ki se zavzema za še več Evrope — namesto za reševanje socialnih problemov večine prebivalstva.

Druga opcija je enako mogoča kot nemogoča. Morda bo Merklova v preostanku svojega mandata postala popustljivejša. Morda bodo bruseljski tehnokrati zrahljali pravila za Italijo in Francijo in nato še za druge države. Tako kot so to naredili leta 2003 za Nemčijo in Francijo. Morda.

A če poznamo nemški karakter, je ta možnost malo verjetna. Kar pomeni, da bi Macronov padec lahko okrepil populistične in nacionalistične težnje najprej v Franciji — kjer trenutno raste podpora podobni kombinaciji skrajne desnice in levice kot v Italiji — in se razširil v zaenkrat še imune države. Če se ne bodo protesti rumenih telovnikov že prej razlili po okoliških, zaenkrat še stabilnih držav.


OpombaTekst je bil objavljen v soboto, 9. decembra 2018, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Francoski problem za Macrona in za prihodnost Evrope. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

Eugène Delacroix: 28. julij 1830 ali Svoboda vodi ljudstvo (izrez). Tega dne je pod pritiskom vstajnikov kralj Karel X. abdiciral. S tem se je končalo obdobje Restavracije. Deset dni pozneje je bila razglašena tako imenovana julijska monarhija pod žezlom Ludvika Filipa I.. Ta se je končala tako, kot se je začela — na barikadah Druge republike (februarja 1848).

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE