Uvod v skrivnost: Mi rabimo božič kot praznik empatije

24.12.2018 / 06:10 1 komentar
Od vsemogočnega Boga, stvarnika nebes in zemlje, pa do radikalno nemočnega Boga. Najprej v jaslih in naposled na križu.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Živimo v sekularni družbi pluralizma pogledov na svet. Kljub temu pa se vsi člani naše, slovenske družbe — pa naj častimo Boga, Srečo, Pravičnost ali pa kakšnega drugega boga — vsaj enkrat na leto hočeš-nočeš srečamo z nečim krščanskim — z božičem.

Lepo bi bilo, če bi se pripadniki tistega nazora oz. tradicije, iz katere praznovanje božiča izhaja, potrudili in drugače vernim ali nevernim na razumljiv način osvetlili ozadje tega praznika.

Ko boste nocoj poslušali škofovo poslanico ali jutri zjutraj praznično pridigo, boste slišali sporočilo, ki ga je mogoče razumeti šele, če sprejemete mnoge čudne teološke predpostavke, ki jih razumejo le redki.

Če pa boste v iskanju alternative poslušali predsednikovo praznično poslanico, pa boste v imenu ločenosti cerkve in države v njej zaman iskali globoko duhovno sporočilo.

To pisanje je namenjeno vsem, ki si želijo vsaj amaterski poskus uvoda v božično skrivnost.

Kaj neki je božje učlovečenje?

Božič je družinski praznik, bo rekel predsednik. Božič je skrivnost božjega učlovečenja, bo rekel škof. Kdo bi lahko imel kaj proti — razen feministk, itak — za božič značilnemu poudarjanju pomena družine, nas sprašuje zdrava pamet.

Ampak kdo za vraga razume to govoričenje o skrivnosti božjega učlovečenja, bi se lahko glasno vprašala tiha večina. Morda pa je to “skrivnost” vendarle mogoče povedati v bolj profanem jeziku?

Teološko gledano je božič kot praznik božjega učlovečenja prvi radikalni korak Boga na poti do popolnega sočutenja s človekom. Korak, ki vodi vse do (pred)pekla, do katerega Kristus seže v svoji smrti.

Da, božič lahko razumemo v luči zgodovine božjega približevanja človeku v biblični tradiciji. Od močnega, vsemogočnega Boga, stvarnika nebes in zemlje, pa do Boga, ki je radikalno nemočen — najprej v jaslih in naposled na križu.

Prečudna pot

Nikdar ne bom pozabil besed profesorja dogmatike dr. Antona Štruklja, kako je z avtoriteto pravovernosti rekel:

“Da, v večnem, nespremenljivem, popolnem in troedinem Bogu je nekaj takega kot ranjenost [zaradi Očetovega trpljenja ob Sinovi smrti]. Nezaceljiva.”

Uf! Vedno, ko pomislim na to dogmatično resnico, sem ganjen. In ravno z božičem se začne ta prečudna pot božje soranjenosti s človekom. Božič je zato praznik radikalne empatije. Praznik človečnosti in človeškosti. Praznik odgovornosti, ki jo imamo drug do drugega.

Božič kot protistrup liberalnemu posamezniku

Še tem bolj božič nagovarja nas, ude sodobnih liberalnih družb, ki temeljijo na predpostavki avtonomnega, tako rekoč samostojnega, samostoječega posameznika.

Ne. Človek ne more biti samostojen, saj je bistveno vpet v odnose in od njih odvisen. Morda je zato božič čas, da si oddahnemo od želje po polnosti, popolnosti, samostojnosti, unikatnosti, uspehu, po bog ve čem — in preprosto kontempliramo lastno nezadostnost.

Kaj reče božič

Božič reče: “Ne samo, da samostojni posameznik ne obstaja, ne obstaja niti popolnoma samostojni Bog.”

Božič pravi: “Gotovost, ki bi jo lahko izpeljevali iz gotovosti vsemogočnega Boga ali pa iz Resnice ali česa podobnega, ne obstaja — razen znotraj odnosa. Gotovost obstaja samo, kolikor smo v ljubezni.” (Patetika gor ali dol.)

Božič vabi: “Objemite se vendar vsaj malo, da ublažite to strašansko samoto, ki ji niti sam Bog ne uide, če ga ravno ne objame kak bradati Jožef ali lastna človeška mama.

Božič pravi: “Človekova nebogljenost je razlog za praznovanje, ne pa za žalovanje.”

Božič šepeta: “Pst, nekdo spi.” (Recimo vaša tašča.)

Vsak po svoje

Seveda. Vsak bo praznoval božič po svoje. Eni si bodo pripravili božično večerjo, postavili jaslice in šli nato skupaj k polnočnici. Eni bodo samo večerjali, drugi samo postavili jaslice, eni bodo vse to naredili sami, drugi med svojimi najdražjimi. Eni bodo gledali filme. Enim bo eno figo mar za praznik, ki izhaja iz nečesa tako neumnega, kot je religija. Eni bodo čisto sami. Mnogi ostareli bodo božič dočakali v družbi Marije, matere božje. Eni bodo v službi. Eni bodo žalostni do smrti. Eni bodo šli v Postojnsko jamo gledat jaslice. Eni se bodo ravno rodili.

Mi rabimo božič. Da imamo izgovor, da smo skupaj in da si vsevprek segamo v roke, si gledamo v oči in si govorimo “lepe praznike”. Saj smo sicer preveč vsaksebi.

Mi rabimo božič. Da lahko poslušamo hiperpocukrane pesmi, ki bi nas jih bilo sicer sram poslušati, a jih naša naivna otroška duša še kako potrebuje.

Mi rabimo božič. Človek brez praznovanja izgublja lastno človečnost. Človek, ki ne neguje upanja in podobnih iluzij, je manj človek.

Recimo si: “Za božič bom človek. Ranljiv, nebogljen, objemajoč in — upam — objet.” Skupaj z bibličnim bogom pred 2018 leti.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu Mak & menuet v sredo, 19. decembra 2018, pod naslovom Mi rabimo božič. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE