Misli ne premikajo gora. Gore premika srce. Če ljubiš, si upaš.

6.1.2019 / 06:08 Komentiraj
A srce je tisto, na kar pozabljamo. Kaj čutim do moških? Kaj čutim do žensk? Kaj čutim do denarja? Kaj čutim do staršev?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Zadnje mesece veliko časa namenim razmišljanju o povezanosti med fizičnim in čustvenim svetom. Je z mislimi in čustvi mogoče spremeniti fizični svet? 

Evangelij po Marku (Mr 11, 22-24) pravi:

In Jezus jim je odgovoril: “Imejte vero v Boga! Resnično, povem vam: Kdor bo rekel tej gori: ‘Vzdigni se in se vrzi v morje’ in ne bo dvomil v svojem srcu, temveč verjel, da se bo zgodilo, kar pravi, se mu bo zgodilo. Zato vam pravim: Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo.” 

Čeprav naj bi bila ta psihološka veja, če lahko temu tako rečem, v rokah vzhodne filozofije, pa najdemo njene sledi tudi v zahodni kulturi. Po mojem gre za univerzalno človeško sposobnost, ki je zahodna družba ne priznava in jo zaradi načina življenja, usmerjenega v zgolj fizični svet, potiska stran od sebe.

Vendar sem prepričana, da obstaja. Dokazov je nešteto. Če odmislite predsodke o teh čirah-čarah, se boste tudi sami spomnili kakšnega.

V krču

Več kot desetletje nazaj se mi je prvič zgodilo, da sem v nepopisni gneči, ki je nisem prenesla, obstala v krču strahu — potem pa sem premagala strah in se odločila, da se bom z lahkoto prebila skozi množico in da se mi bodo ljudje umaknili.

To se je tudi res zgodilo. In potem še večkrat. Sekundo pred tem, ko sem se jim približala, so se mi ljudje začeli umikati, ne da bi me videli. Kot da nevidna sila njihovo gibanje usmerja tako, da mi dajo prosto med njimi. Točno tam, kjer sem si jo začrtala. Brez udarcev v rebra, brez dotikov potnih teles ob moje, brez polite pijače. Samo zdrsnila sem skozi množico.

Problem je bil ta, da nisem vedela, kako to stanje zavesti preklicati. To popolno odločenost, da se mi bodo vsi umaknili, ko bom šla mimo njih. Še danes ne vem. Vem samo, da je povezano s sproščenostjo, optimizmom, odločnostjo in srčnostjo.

Zadnji del možganov

Včasih mi to uspe še danes, a vedno bolj poredko. Vedno bolj poredko sem popolnoma sproščena, optimistična, odločna. Vedno bolj redko je moje srce polno iskrene ljubezni do sebe in do sveta.

To se zgodi, ko odrasteš. Pogosteje si rečeš, da tako pač je. Sprijazniš se s tistim viskijem na beli srajci — če omenim samo najbolj trivialno stvar, ki se ti lahko pripeti.

Z leti se vedno težje popolnoma sprostiš. V zadnjem delu možganov je vedno nekaj. Delovne in družinske obveznosti, nizka plača in strah pred izgubo zaposlitve, rok za plačilo davka, sodelavci na bolniški, bolezen v družini, skrb za starše, otroke itd.

Pogum in optimizem za boljše življenje plahnita. Ljubezen najdeš samo še v romanu. Svoje želje in upanje ter jezo in bes skrivamo in pokopavamo, pogoltnemo jih in ne pokažemo, o njih ne govorimo. Je tako, kot pač je.

Kam je šla iskrenost?

Sprašujem se, kam je šla iskrenost. Kam sta šli iskrena jeza in iskrena ljubezen? Zakaj ne premikata več gora?

Za to potrebuješ pogum. Če si iskren do sebe, si lahko tako jezen kot tudi lahko ljubiš. Če ljubiš, si upaš. Lahko si optimističen, sproščen, odločen.

Tisti, ki vam je blizu vzhodna medicina, morda veste, o čem govorim. Drugi ob tem mislite na pozitivne afirmacije, ki pomagajo ljudem. Če ne veste, o čem govorim, si poglejte kak video od Louise Hay.

A tudi to ne pomaga. Ljudje so še bolj razočarani. Pogled v ogledalo in stavek, da mi bo uspelo, ne zadošča. Tudi listki v pisarni, popisani z željami po popolnem partnerju, vam tega ne bodo uresničili. Niso dovolj samo misli. Misli ne premikajo gora. Gore premika srce.

Gore so povsod

Pozabili smo na srce. Kaj čutim? Kaj čutim do moških? Kaj čutim do žensk? Kaj čutim do denarja in do zaposlitve? Kaj čutim do staršev?

Odgovorite si na vprašanje, kaj zares čutite o moških in ženskah? Večina nas čuti negativno. Jezo, ljubosumje, zavist in zamere. Denar pokvari človeka. Moški so prasci, ženske so kurbe. V službi me izkoriščajo. Starši niso dovolj dobro poskrbeli zame. Mama me ni dovolj ljubila, oče me je zapustil.

Pri vsej tej negativnosti, ki se je morda niti ne zavedamo, ne pomaga nobena afirmativnost. Ljudje delamo napake in smo daleč od popolnosti. Vendar v določenem trenutku naredimo tako, kot najbolje znamo. Verjamem, da se vsakdo trudi po najboljših močeh.

Vas je oče zapustil zanalašč? Morda pa je bil tudi on zapuščen. Morda je menil, da je tako bolje za vas.

Verjamem, da lahko z iskrenostjo in pogumom, pa tudi z ljubeznijo premikamo gore. Gore pa so povsod. Tako v ljubezni in bolezni kot tudi v službi in na zabavi.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE