Kaj je posilstvo?

10.1.2019 / 06:10 Komentiraj
Od pravnega sistema pričakujemo jasne kriterije socialnosti. In to, da pravne definicije niso v nasprotju s kulturnimi.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Berem, da je višje sodišče v Kopru razsodilo, da v primeru, ko je obtoženec uporabil silo pri posilstvu šele potem, ko se je žrtev zbudila, ni šlo za posilstvo.

Po pravici povedano, skoraj me je kap. Pa ne zato, ker ne bi bila vajena nenavadnih odločitev slovenskih sodišč. Med katerimi so na ESČP številne padle. Ampak zato, ker ta sodba jasno kaže, da je zmeda kriterijev, kaj pomenijo določena socialna vedenja v današnjih zahodnih družbah — in tudi v slovenski —, dosegla razsežnosti, ki radikalno relativizirajo nekatere temeljne doslej veljavne standarde socialnosti. 

Seveda je mogoče reči, da ni nič hudega, če tisto, kar smo imeli za aksiomatske definicije, preizprašujemo. S tem se načeloma strinjam.

Problem pa nastane, če to preizpraševanje relativizira sprejeta razumevanja in prakticiranje socialnosti do te mere, da prihaja do ukinjanja temeljnih principov socialnosti, ki v družbi veljajo.

Meje padajo

To je problem zato, ker v takšnih situacijah padajo meje tega, kar je dovoljeno in kar ni dovoljeno. Kar je dobro in kar je slabo. Kaj toleriramo in česa ne. Itd.

To pomeni, da se posamezniki in socialne skupine znajdejo v polju nedefinirane socialnosti. V polju, kjer je ukinjena njihova minimalna varnost. To pahne družbo v negotovo eksistencialno situacijo. In čeprav standardi socialnosti med družbami zelo varirajo in se v nekaterih primerih tudi izključujejo, je ukinjanje sprejetih standardov socialnosti — kakršnikoli že so — povsod povezano z naraščajem eksistencialne negotovosti, ki je za večino posameznikov praviloma travmatična.

Ne smemo pa pozabiti še nečesa: v takšnih situacijah se najbolje znajdejo in najbolj uspevajo najbolj problematični. Problematični v tem smislu, da drugih ne vidijo kot ljudi, katerih potrebe, interese je treba upoštevati in temu primerno omejevati svoje vedenje. Ker jim pravila socialnosti niso več jasna, počnejo vse, kar se jim zljubi. Ker jim koristi. Ker jim je fino. Ne oziraje se na druge. Na njihovo polje eksistence, kot jo definira družba.

Sodišče sporoča državljanom in državljankam nekaj, česar sodišča po definiciji ne bi smela sporočati. In to je, da so socialna pravila v Sloveniji relativna. Do konca relativna. Ker če sodišče ugotovi, da ni posilstvo, če te nekdo posili med spanjem, se namreč logično zastavi vprašanje: če te nekdo ubije med spanjem, potem to ni umor? Kaj pa je?

Normalizacija

Prav to se v zadnjih desetletjih dogaja v zahodnih družbah. In v zadnjih dveh desetletjih pospešeno tudi v slovenski družbi.

Stališče koprskega sodišča ni unikum. Kot tudi ni odstopanje. Je samo normalizacija tega, kar se v družbah v zadnjih desetletjih v praksi dogaja. Zato se zdi, da nas bi ne smela skrbeti. 

V resnici pa je obratno: moralo bi nas skrbeti. Zelo skrbeti. Če ne zaradi drugega, pa vsaj zato, ker od pravnega sistema pričakujemo jasne definicije in kriterije socialnosti. Če te niso več jasne niti v pravnem sistemu, potem je situacija res kritična. Zelo kritična.

Stališče koprskega sodišča namreč sporoča državljanom in državljankam nekaj, česar sodišča po definiciji ne bi smela sporočati. In to je, da so socialna pravila v Sloveniji relativna. Do konca relativna. Ker če sodišče ugotovi, da ni posilstvo, če te nekdo posili med spanjem, se namreč logično zastavi vprašanje: če te nekdo ubije med spanjem, potem to ni umor? Kaj pa je?

Pravne in kulturne definicije

Na tem mestu se nočem spuščati v razpravo o pravnih definicijah umora ali posilstva. Moramo pa se zavedati nečesa: da poleg pravnih definicij obstajajo tudi kulturne definicije socialnih vedenj. In za pravne definicije bi moralo veljati, da ne bi smele biti v popolnem nasprotju s kulturnimi definicijami in razumevanji teh vedenj. Ker če so z njimi v nasprotju, kršitev socialnih norm ne omejujejo, temveč jih spodbujajo.

Če povedano konkretiziramo na koprski primer: kulturno sprejeta definicija posilstva je spolno občevanje brez soglasja posiljene osebe. In čeprav je takšnemu razumevanju mogoče marsikaj očitati, ima eno ključno prednost: jasno je, kdaj gre za posilstvo in kdaj ne. Kadar se obe strani strnjata s seksualnim odnosom, potem to ni posilstvo.

Zato recimo nekaj Weinsteinovih “žrtev” ni bilo posiljenih. Na seks so pristale, ker so si Weinsteina podredile s seksom po logiki ekonomije daru, saj so tako dobile od njega pravico zahtevati protidar. Torej vlogo v filmu. Če pa ste v stanju, da soglasja ne morete dati, vas nekdo za seks uporabi. To je posilstvo. Preprosto zato, ker se s tem seksom niste strinjali.

Kulturno je torej stvar jasna. Da ni jasna pravno, pa bi nas moralo skrbeti. Resno skrbeti.

Giambologna, z.t.k. Jean de Boulogne (1529–1608): Posilstvo/Ugrabitev Sabink, 1574–82; Loggia dei Lanzi na Piazzi della Signoria v Firencah. Po izročilu so Rimljani masovno ugrabili ženske iz bližnega mesta Sabine. Latinska beseda “raptio” je prvotno pomenila “ugrabitev”, pozneje pa tudi “posilstvo”. Kakorkoli, rimski moški so Sabinke ugrabili za zakon in razplod.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE