Old-school desnica proti Janši: Katedrala svobode kot opozicija opoziciji

12.1.2019 / 06:10 Komentiraj
Jambrek, Rupel sta brez omembe vrednega vpliva. Ves desni pól je v primerjavi z SDS, Janšo brez omembe vrednega vpliva.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Si upam napovedati rok trajanja Katedrale svobode? Seveda. Tako rekoč neomejen je. No, omejen je kvečjemu s pričakovano življenjsko dobo Petra Jambreka in Dimitrija Rupla.

Dokler bosta onadva med živimi, bo živa tudi Katedrala svobode. Kot simbol neumrljivega, večnega desnega, konservativnega, samodeklarirano sredinskega, liberalnega, intelektualističnega, pokroviteljskega hrepenenja nekdanjih politikov in parapolitikov stare šole. Simbol želje, da bi izgubljeno Slovenijo spravili na pravo pot in ponudili alternativo nikoli pravi oblasti (ker preveč leva) in vedno večni opoziciji (ker preveč radikalna).

Slovenska alternativna desnica — ne tista vulgo, novokomponirana alt-right, seveda — pa bo gradila katedralo ali Katedralo svobode najbrž še dlje. Dolgo-predolgo. In gradila jo bo zaman. Gradila jo bo, dokler bo obstajala SDS in dokler bo imel Janša pri vsem skupaj kaj besede.

In to pomeni … — dokler bo živ.

Omejenost njunega dometa

Ker za to gre. Vsak poskus ustanavljanja desne alternative, vsaka iniciativa kot ta Katedrala je v bistvu poskus desne detronizacije SDS in Janeza Janše.

Redefinicija desnice, upgradanje desnice, reinvencija desnice … — vse to je v bistvu zaustavljanje desnice. S kolikor-toliko endemičnimi, nativnimi, insajderskimi sredstvi.

Jambrek in Rupel sta dovolj pametna, da se ne gresta več politike zares. Prvič sta (pre)stara, drugič pa se vsaj približno zavedata omejenosti svojega dometa. Ker kaj hočeta in moreta, sta pač iz nekega drugega veka. Seveda pa sta tudi fina gospoda in obvladata diplomatsko izražanje o sodelovanju z desnico. Skupaj so močnejši pred vanjskim neprijateljem, kajneda.

A v vsakem primeru gre za direkten desant ali vsaj za korigiranje smeri razvoja desnega političnega prostora.

Tega trenutno zaseda frustrirana in radikalizirana SDS, na čelu s svojim dosmrtnim, od opozicionalizma, ideološkega kulturnega boja ter tepeža usode in političnih nasprotnikov podivjanim, zagrenjenim, četudi dobro ustrojenim predsednikom.

Prištejmo k SDS in Janši še kolikor-toliko normalno in/ali bolj ali manj marginalno, v vsakem primeru pa fragmentirano druščino desnih satelitov — in videli bomo, da Rupel in Jambrek nimata Gigantov rok stotéro, da bi popucala Avgijev hlev desnice. Ker sta prešibka in brez omembe vrednega vpliva. Ves desni pól je v primerjavi z SDS in Janšo prešibak in brez omembe vrednega vpliva.

Vsak poskus ustanavljanja desne alternative, vsaka iniciativa kot ta Katedrala je v bistvu poskus detronizacije SDS in Janeza Janše. Vsaka redefinicija desnice, vsako upgradanje desnice, vsaka reinvencija desnice … — vse to je v bistvu zaustavljanje desnice.

Svetost svobode

Katedrala svobode si je izposodila brand od Jožeta Plečnika, ki je tako poimenoval oz. opisal svoj nikoli realizirani projekt za slovenski parlament.

V tej prevzeti simboliki je nekaj globoko ironičnega, nemogočega, celo kontradiktornega. Kot na desnici.

Beseda “svoboda” je kmalu po vojni in po okupaciji — ko je Plečnik zrisal načrt za parlament —, gotovo zelo dobro zvenela. Danes bi temu rekli buzzword ali v sodobno nepismeni, medijsko-akademski slovenščini “beseda leta”.

Iz današnje perspektive zveni “svoboda” — namreč tista iz leta 1947 — seveda cinično. To zagotovo ni bila svoboda, kakršno si predstavljamo, pričakujemo, živimo, uživamo, terjamo danes.

Takratni oblasti je bilo (ali bi bilo) ime mogoče všeč. Toda kako bi v praksi funkcionirala karma takrat ene in edine stranke, ki bi vedrila in oblačila v impozantnem Plečnikovem poslopju?

Še bolj ironično pa vse skupaj izpade, če pomislimo, da genitivna metafora “katedrala svobode” direktno asocira na svetost svobode in na politiko kot proces, ki se dogaja v sakralnem prostoru.

Plečnik je bil pobožen mož. Ali je bila njegova ideja, da parlament kot prostor pluralizma — čeprav v našem primeru realno brezpredmeten, nestrankarski — hiperbolično poimenuje “katedrala svobode”, samo septem artes liberales metafora za vzvišenost in dostojanstvo oblasti? Bi to kljub ekleziastični referenci znala štekati tudi Kardelj in Kidrič, če že ne Maček? Ali pa je bila njegova ideja dejansko subverzivna?

Arhitektonski, urbanistični, kulturni absurd

In še ni konec metafor in interpretacij Plečnika in današnje politike.

Poimenovati neko napol politično, napol civilnodružbeno asociacijo Katedrala svobode ni slaba ideja. Metafora je za današnjo rabo pač passé in patetična in paše kvečjemu na Jambrek-Ruplovo nabrežje — ni pa retorično slaba.

Seveda je pa iz podobnega retro vica kot tiste res grozne ideje, ki se vsake toliko pojavijo med nedeljskimi ljubitelji demokracije: da bi Plečnikov parlament res morali zgraditi. Plečnikov falični stožec bi simbolično, po njihovem kot čudežna palčka rešil slovensko demokracijo. Če bi zgradili točno takšno “katedralo svobode” — ker zdaj pa končno res, nemetaforično —, kot si jo je stari mojster zamislil.

To bi bil seveda arhitektonski, urbanistični, kulturni absurd. Bog pomagaj, če projekt ni bil realiziran. Škoda, ampak kar je, je. Ne moremo graditi po 70+ let starih načrtih.

S Plečnikovo idejo parlamentarnega turna, ki penetrira kvišku iz kolonade, bi se sodobni arhitekt lahko kvečjemu poigral na updatan način, ki z izvirnim načrtom ne bi smel imeti opraviti niti toliko kot tisti nesrečno posrečeni remake Mesarskega mostu med tržnico in Petkovškovim nabrežjem.

2165

V tem smislu je iskanje desne alternative pod praporom old-school politike tipa Jambrek in Rupel obsojeno na propad. Te desničarske domislice, ki se deklarirajo kot zmerne in sredinske, od daleč spominjajo na pobožne želje bivših komunistov, ki so kmalu po sestopu z oblasti začeli širiti pravo krivo in krivo pravo vero, da rabimo žlahtno desnico.

Pa ne zato, ker se SDS in Janša ne bodo pustili zlahka odnesti. Ampak zato, ker je politično ozračje tako zelo zastrupljeno in indoktrinirano, da si desničarji zlepa ne bodo opomogli od SDS in Janše. 

Katedrala svobode — namreč Jambrek-Ruplova — me zato bolj kot na nezgrajeni Plečnikov parlament spominja na nedokončano Gaudíjevo Sagrado famílio.

Barcelonsko baziliko svete Družine so začeli graditi leta 1882. Gradili so jo do arhitektove smrti leta 1926. Gradili so jo po 2. svetovni vojni in jo še danes gradijo. Leta 2010 jo je še nedokončano posvetil Benedikt XVI.. Morda bo dokončana leta 2026, ob 100-letnici avtorjev smrti. Po 144 letih gradnje. Morda.

Približno toliko bo tudi trajalo, da bo v Sloveniji normalna desnica in desnica normalna. Torej okrog leta 2165.

Lesena maketa Plečnikovega projekta za parlamentarno poslopje (“Katedrala svobode”), 1947. — [Fotografija: Marko Crnkovič]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]okus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE